Izlet na dlani

Počitnice: Kolumbija

IMG_20131109_160238_630

Po pol leta je končno nastopil dan, ko sem diplomirala, končala se je poskusna doba in kar je najpomembnejše – postala sem legalna, da zapustim državo tudi za dopust. Tako sem natanko opolnoči isti dan bila spakirana in pripravljena na moje prvo potovanje s kartami po staff cenah. V enem dnevu sem pristala v Bogoti v Kolumbiji.

Moja največja želja je bila videti Caño Cristales, reko v mnogih različnih barvah, ki je znana redkim, ne samo turistom, ampak tudi domačinom. Ko sem živela v Braziliji, mi je o njej pripovedovala kolumbijska kolegica in takrat se mi je zdelo, da bo želja skoraj neuresničljiva, saj je pot do tja draga in zahteva menjavo mnogih transportnih sredstev.
Tako sem po ogledu Bogote s kolumbijskim kolegom Edgardom najprej vzela taxi do avtobusne postaje, nato avtobus do Villavicencio, majhno letalo od tam do mesteca Makarena, kjer naju je pričakala vodička Consuelo, čoln, s katerim smo prečkali reko Guayabero, ter terensko vozilo ki naju je dostavilo do iztočne točke za treking do najlepše reke na svetu. Z enodnevno nočitvijo in vso hrano je vse skupaj stalo 450 dolarjev. Vsekakor zelo vredno dveh dnevov, ki sem jih preživela pohajajoč skozi gozd in savano do unikatne reke, ki ji posebno barvo dajejo rdeče alge (v senci zelene), rumeno in zeleno dno in odsevi modrega neba … Voda je bila neverjetno osvežujoča, nikakor premrzla, vzdolž reke in kanjonov se je razvrstilo ogromno slapov in manjših bazenčkov, kjer si lahko v miru sedel in užival v masaži padajoče vode. Do zdaj moj najljubši prostor pod soncem. Kar me je življenje naučilo je, da ne gre nad ničemer nikoli obupati, na koncu se vse nekako izide in največji problem je nato zastaviti cilje za nove podvige.

Naslednja postaja je bila Ciudad perdida, izgubljeno mesto v Sierri Nevadi (blizu Santa Marte), do koder nas je vodil štiri dnevni treking (traja lahko več dni, cena ostane ista – 300 dolarjev). Seveda se o zahtevnosti nisem prej pozanimala. Bravo, Urska. Ko smo odhodili zadnje kilometre poti in se ozrli nazaj, sem bila resnično ponosna, da mi je uspelo preživeti nekaj takšnega. Pot  je bila strma, večinoma nezavarovana, zahtevala je prečkanja deročih rek, hodili smo po robovih prepada, sredi ničesar so nam povedali, da se v istem pragozdu nahajajo tudi pume, jaguarji in druge divje mačke, popoldne pa nas je pogosto ujela tudi nevihta, ki je nad mano podrla ogromno drevo, ravno ko so me pustili samo sredi največjega naliva. To sta bila dva najbolj strašna zvoka na celotni poti – pokanje ogromnega drevesa po dolgem in počez, ki se je zrušilo ravno na mesto, kjer sem stala par sekund nazaj,  preden sem stekla naprej (čista sreča) ter oglašanje howler opic, kasneje, ko smo dejansko prispeli v izgubljeno mesto. Ti glasovi so dajali največjemu pred-kolumbijskemu mestu (zgrajeno okrog 11. – 14. stoletja) mističen, malce srhljiv, priokus. Howler opice sicer niso nevarne, a so najglasnejše, njihovo oglašanje opisujejo kot mešanico med brnenjem letala in heavy metal glasbe.

Za tiste, ki imate pomisleke glede varnosti v Kolumbiji, moram reči, da sem se sama povsod počutila zelo varno (razen pač v pragozdu). V prestolnici so na vsakem koraku bili prisotni policisti s psi, na metro postajah sicer zelo mladi policisti – pripravniki, ki so mi vsekakor bili v pomoč pri orientaciji. V Caño Cristales so bili povsod vojaki, v senci dreves so ob reki imeli številne postaje (s številnimi strojnicami). Kakorkoli, kmalu zatem, ko sva pa zapustila to regijo, so gverile napadle naključne turiste.
Hrana je bila primerna tudi za vegetarijance, na izletih smo imeli izjemne kuharje, drugace pa sem bila predvsem na patakones (zelene banane-ocvrte in sploščene, postrežene kot priloga ali kot samostojna jed z ogromno zelenjave, sira in čipsa), arepas (palačinka iz pšenične moke in sira), mazorka (mlada kuhana koruza narezana, gratinirana in postrežena s čipsom) in številno tropsko sadje (lulo, marakuja, tamarindo, corozo, níspero, zapote, guanábana)

Vsekakor ene izmed najboljsih počitnic, zahvala pa predvsem krasnim kolumbijskim prijateljem, ki so me spremljali na vsakem koraku in izkazali tako gostoljubnost, kot se je marsikateri Slovenec nikoli ne bi domislil.

Urska

Urska je zadnja leta zivela in v okviru prostovoljnih mednarodnih programov delala v kulturno popolnoma raznolikih drzavah. Zdaj živi v Dubaju in dela kot stevardesa za eno izmed prestižnejših letalskih družb. V blogu opisuje prigode na layoverih z mnogih svetovnih destinacij, upa pa tudi na nasvete bralcev, kako čim bolje izkoristiti prosti čas v teh mestih.

Dodaj komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Your Header Sidebar area is currently empty. Hurry up and add some widgets.