Urska
Ko sem se vrnila s počitnic v Sloveniji, sem se odločila, da napišem še kaj o svojem delu, da se izognem enim in istim vprašanjem, predvsem pa ker so mi nekateri radi očitali, da je delo stevardes easy peasy in da tako in tako ne delamo nič. Danes, po najbolj napornem letu doslej, sem ravno v pravem razpoloženju, da se razpišem o tem.
Da, letimo 80 do 120 ur na mesec, a treba upoštevati, da bi naj leteli največ 80. To so ure v zraku. Seveda se je treba prebuditi 4 ure prej. 1 ura, da se pripraviš, 1 ura da prispeš do sedeža podjetja, kjer imamo nato briefing sestanek s celotno posadko. Kar se tu dogaja je standardni grooming check (ce je vsak las in kos uniforme na svojem mestu), preverjanje dokumentov in znanja o varnosti, brez česar te ne spustijo na letalo. Sledi dodelitev pozicij in nadaljne informacije o letu, varnosti, specifike … To traja slabe pol ure, nato nas avtobus zapelje do letala. Na letalu moramo v svojem področju na vsak sedež nastaviti odeje in slušalke, zatem sledi security search, kar pomeni da vsak na svojem področju fizično pregleda vse omare, wc-je, seat pockets, razpoložljivost rešilnih jopičev, opreme …
Ko potniki prispete, se začne del tistega, kar vi dejansko vidite, da počnemo. Večina vas vidi samo kako se nasmihamo in pozdravljamo, delček tistih, ki ste spakirali preveč prtljage rabi našo pomoč, ki je načeloma ne smemo dati, ker si pri tlačenju vaših pretežkih kovčkov lahko poškodujemo hrbtenico (in da, takih je na naših letih ogromno in včasih preprosto ni časa, da bi ti kdo hatracke pomagal zapreti, tako da si prisiljen dvigovati polne, več deset kilogramske hatracke). Torej spakirajte samo toliko kot sami lahko spravite v hatrack. Nadalje se med vkrcavanjem vedno najde kdo, ki želi drug sedež, ker ga je nesposobni ground staff dal na drugo stran kot njegove sorodnike, kdo ki si na več urni let ni prinesel svoje vode in umira od žeje, otroci, ki hočejo piti toplo mleko, nekdo, ki ne najde svojega sedeža sam, ogromno takih, ki si jemljejo stvari iz prtljage na prehodu in ovirajo vkrcavanje ostalih potnikov itd. … Seveda je vsak od teh minimalno petdesetih potnikov, za katere je odgovoren en član posadke, prepričan, da je njegova zahteva povsem lahko uresničljiva in dejansko je, ampak ker je potnikov več, se takih zahtev v kratkem času hitro nabere in čeprav si želiš, včasih ne gre ustreči vsem. Še posebej ker naj bi poleg vsega tega pred vzletom pripravili in razdelili vroče brisačke, igrače za otroke, menuje in po možnosti še landing cards.
Kar lahko na tej fazi naredite je, da si vzamete vodo s sabo, ker jo boste tako rabili. Če ste jo pozabili (kar se pogosto zgodi meni) lahko pridete do wc-jev kjer imamo ponekod papirnate kozarčke in pitno vodo, ter si postrezete sami. Ko ste torej vsi vkrcani in vrata zaprta in izgleda, da spet ne delamo nič, potem pa slišite oznanilo ‘cabin crew prepare all doors and cross check’, ne pričakujte, da vas bo kdorkoli poslušal, ker je čas ‘to arm the doors’. Vrata so zdaj zaprta in zasilni rafti v pripravljenosti, nato pa se začne odvijati varnostni video, ko mora vsak član posadke nadzorovati svoje področje in ga na koncu zavarovati – vizualno preveriti, da so vsi varnostni pasovi pripeti, sedeži vzravnani, mizice in vsa prtljaga spravljene (prizasilnem izhodu se posebej ne sme biti ničesar na tleh, zato niti ne pomislite da bi si tam sezuli čevlje), okenska senčila odprta, naslon za roke pa spuščen. Ko vidite, da se prižge znak za varnostne pasove, torej naredite teh par stvari sami od sebe, tako kot zgledni avstralski potniki. In seveda izklopite vse elektronske naprave. VSE. And don’t ask me why. Just do it. Spet je to zelo slab čas za kakršnekoli želje, ker ko zavarujemo vas, moramo zavarovati tudi sebe, se posesti in predati checks naprej, da lahko vzletimo. In končno smo v zraku. Ne zapuščajte sedežev dokler je znak za varnostne pasove prižgan, tudi če mi že skačemo okrog, se preoblačimo in pripravljamo bare.
Če prej nismo imeli časa, da razdelimo vse igrače, menuje in brisače, to dokončamo zdaj in že začnemo pripravljati bare za prvi service. In da, bari ne pridejo pripravljeni, vse je na svojem mestu in mi moramo skupaj zmontirati en kup stvari iz mnogih različnih predalov. V tem času se oglašamo tudi na vaše klice, ker pri nas dejansko imamo maksimalni čas, da nanje odgovorimo. Nic ni narobe, če ste žejni, je pa skrajno nadležno, ko nekdo ne more počakati tistih nekaj minut, da mi zmontiramo bare, da si naroči svoj dvojni gin and tonic.
Besedilo: Urška
Zanimivo bi bilo, če bi dodala neko okvirno neto plačo, ki jo stevardesa prejme (za primer tvoja letalska družba). Žal v današnjem svetu, bi le po tem kriterju ugotovili ali je delo stevardese easy peasy…
Mogoče pa niste izbrali pravega poklica, ker s takim gnevom opisujete, kaj vse morate storiti. Apropo vode je pa tako, na letališče je ne smeš vzeti, ker ti jo varnostniki pomečejo stran, na nekaterih letališčih se zavedajo prednosti monopola ponudbe vode in so cene zelo vrtoglave, tudi 5 eur za pol litra vode, kar je pretirano. Tako da, minimalno kar pričakuješ na letalu, kot postrežbo, je voda.
Kar se vode tiče lahko preko kontrole prineseš prazno flaško in jo z vodo napolniš po končani kontroli (v baru, pred wc-ji na nekaterih letališčih stojijo naprave za pitno vodo v skrajnem primeru pa si jo natočiš v wc-ju) tako sama počnem že leta. V končni pa ustekleničeno vodo prodajajo prav povsod v shopih.
Odlicno napisano in povsem se strinjam z vami. Nekateri se res obnasajo na avionu kot presrani gosti in pricakujejo cisto prevec od osebja.
@Barbara: mislim, da Urskin namen ni bil napisat, da vas ne bo postregla z vodo, ampak da vas bo postregla takoj, ko bo utegnila…
Se strinjam z Vinkom.
Realno opisano delo stevardese.
Tudi kot gost se moraš vsepovsod znati obnašati in spoštovati tuje delo. Glede na to, da ste odgovorni za približno 50 potnikov na letalu ,se od gostov pričakuje vsaj malo potrpljenja. Kar tako naprej.
@Barbara : Z gnevom? Kdo pa še uporablja to besedo?
Gnev je slovenska beseda, zabelezena v SSKJ. Zakaj je ne bi smela vec uporabiti?
lol
Jaz se strinjam z Barbaro. Če so ti take stvari tako odveč, izbereš drug poklic. Sam letim ogromno, in nekateri prevozniki imajo stevardese, ki zmorejo vse, drugi prevozniki pa stevardese, ki hitro zgubijo kontrolo. To je pač ena izmed kvalitet boljših letalskih prevoznikov. Sploh se pa s takim člankom se ne doseže popolnoma nič, ker ga preberejo večinoma taki, ki veliko letijo, taki pa vse to že vejo. In še za konec.. probaj kdaj leteti z lokalnim letom po Indiji, potem boš videla da so take zahteve kot jih opisuješ res easy peasy 🙂
Ah, Barbara, sploh ne, kaki gnev, jaz svojo sluzbo obozujem in dejansko tudi svoje potnike, ker jih ponavadi popolnoma razumem. Na koncu dneva sem jaz ista kot vsi vi. Kar bi si zelela je zgolj, da bi ti moji potniki vcasih razumeli tudi mene, ker res naredim vse kar je v moji moci, da jim ustrezem, potem pa se jim zdi nezaslisano, ce jim ne prinesem ravno tistega kozarca vode, medtem ko pristajamo in bi morala tudi sama ze nekaj casa biti zavarovana na sedezu. Za nekoga ki je tako neobziren, da me za to zaprosi, ko je vec kot ocitno, da imam druge prioritete, ne bom tvegala svojega zivljenja (in vseeno se zmeraj znova prenajem zarecenega kruha). Ampak vi ne morete videti celotne slike nasega dela, zato sem v teh blogih zelela vsaj okvirno predstavit kako poteka, da bi bolje razumeli nas in nase omejitve. Upam, da bo vsaj komu po branju malce bolj jasno, da nismo super junaki, ki bi se vam lahko popolnoma posvetili skozi celotni let, ampak smo, tako kot vi, samo ljudje in naredimo, kolikor gre. Ker so pricakovanja potnikov vedno vecja, nase zmoznosti pa iste, velikokrat vse pac ne gre. In da, neo, razumem, kar mislis z indijskimi leti, ker so Indijci nase glavne stranke in torej 80% mojih letov izgleda tocno tako kot to na kar namigujes. Ce torej ves, kaj vse je treba narediti na teh letih in v kako kratkem casu, bi pricakovala, da razumes, kar zelim povedati.
Sem navajena trdega dela in ekstremno tolerantna in prijazna z vsemi potniki, zato ne nameravam menjati sluzbe, ki jo vec kot odlicno opravljam. Blog se ni koncan, a tudi v nadaljevanju nisem sla popolnoma v detajle, ker je le-teh prevec in sem ze tako prekoracila normalen obseg.
fajn napisano 🙂
Že večkrat sem letela z največjimi letalskimi družbami in Urški lahko samo pritrdim! Punce (in tudi stevardi, seveda) se pri profesionalcih res trudijo, če ima kdo slabo izkušnjo z odzivom osorne stevardese je letel z amaterji… In vedno znova občudujem brezhibno urejene dame, ki skrbijo za red, postrežejo vsakega z nasmeškom, prihitijo v najkrajšem možnem času, ko jih kdo pokliče.. Ni poklic za vsakogar, ne vem zakaj se oglaša folk, ki nikoli ni poskusil delati na Urškinem mestu. Sploh pa ona ne tarna, želi le opozoriti na potek dela in osvestiti ljudi, da pač niso kot hostese na sejmih, da bi stale in se delale lepe.. Verjamete ali ne, to osebje vam bo priskočilo tudi na pomoč ob epileptičnem napadu ipd., zato jih ne podcenjujte, so bolj izšolani kot mislite.
Aja, da seveda ne omenjam jet-lega, ki ga konstantno doživljajo.. nenehna menjava časovnih pasov in delo po 10 ur na letu v času, ko bi želel spati, ni easy peasy.