Nina Kogej
Skoraj težko je verjeti, da pri toliko prepotovanih dežel še nisem bila v nekaterih naših bivših republikah. In ker je večina ljudi nad njimi naravnost navdušena, je padla ideja, da si med prvo-majskimi prazniki z možem vendarle ogledava nekaj “našega” Balkana.
Najina prva prava postojanka je bila Sarajevo… Omemba mesta mi takoj v moje misli prinese čevapčiče, kavo in seveda nepogrešljive pite iz pod peke…mmmmm…. tega sem se resnično najbolj veselila in komaj sem čakala, da odrineva na pot. Le-ta naju je vodila skozi Banja Luko, Jajce, Konjič in druge manjše kraje, vse dokler ne prispeva do Sarajeva. Najdeva kamp “Oaza”, ki je od središča mesta oddaljen približno 7 kilometrov, postaviva šotor in že se voziva proti Baščaršiji. Zaradi praznika, je bilo mesto nenavadno prazno in poleg trohice domačinov, so stare ulice polnili turisti. Lačna že ob misli na čevape, najprej zavijeva v eno najbolj prepoznavnih čevapdžinic Željo. Res so bili dobri…ne vem, ali zaradi moje gromozanske lakote ali pač zato, ker so res bili dobri! Še predno se zavem, da porcije sploh nisem fotografirala, jo je na krožniku že manjkalo pol…Jah ni kaj, če je človek lačen, res ne zmore še razumno razmišljati. Kakorkoli že, po čevapih sledi še prava “bosanska kafa”, ki je lično postrežena v njihove bakrene džezvice in za “posladek” še dolgo želena zeljanica… Oba že dobro pokava po šivih in se ob vročini, ki je zajela Sarajevo pomikava prav leno med uličicami, ki so prepletene z bogato otomansko zgodovino. Ogledava si še “Tunel spasa”, muslimanska pokopališča in dan zaključiva na enem izmed hribov, ki se dvigajo nad mestom. Obisk Bosne in Hercegovine ne bi bil popoln brez obiska Mostarja in slavnega mosta pod Unescovo zaščito. Tam se je kar trlo ljudi in vročina, ki je tisti dan dosegala 30 stopinj, nama je obisk mesta nekoliko skrajšala, saj sva si želela osvežitve. Kot nalašč je nekaj kilometrov iz Mostarja Vrelo Bune, izvir reke Bune, ki ozračje prijetno ohlaja. Nabrežje reke in prijetne temperature dobro koristijo gostinski ponudniki, ki v njihovih restavracijah strežejo sveže ribe.
Ker časa res nisva imela na pretek, sva še isti dan nadaljevala pot proti Dubrovniku, a s postankom še v enem čudovitem in mnogokrat povsem krivično prezrtim mestecem Počitelj. Tudi ta je pod Unescovo zaščito, kar je edino pravilno, saj je kot iz pravljice in meni osebno je bil prav ta kraj najlepši na najini poti. Z državno pomočjo se zaradi vojne porušene in zapuščene kamnite hišice obnavljajo in upam si trditi, da bo mestece čez nekaj let prava turistična atrakcija. Na vrhu hriba, kjer se kraljevo dviguje trdnjava, pa je prekrasen razgled na mestece in reko Neretvo, ki elegantno vijuga mimo. Iz občudovanja naju prežene nevihta in že “drviva” naprej. V Dubrovnik prispeva ravno ob sončnem zahodu. Poiščeva kamp v bližini mesta, kjer pričakava nov dan. Izkoristiva ga za raziskovanje pravega Hrvaškega bisera. Priznam, stari del mesta je nedvomno naredil vtis na naju. Mogočno obzidje, ki se vije okoli mesta in pred nama riše opečnate strehe je nedvomno očarljiv prizor. Vse skupaj nekoliko kvari le pretirano število obiskovalcev, ki se trumoma zgrinjajo v mesto, a če si tam dovolj zgodaj je še vedno mogoče uživati svoj mir na skoraj da praznem obzidju in kamnitih uličicah. Obisk Dubrovnika in najine mini balkanske ture zaključiva z vzponom na bližnji hrib, ki nudi čudovite razglede. Le-ti so najlepši ob večerih, kjer skleneva, da se sem nedvomno še kdaj vrneva.
KORISTNE INFORMACIJE / STROŠKI:
Hrvaška
Dubrovnik: obzidje 90 kun/osebo
Parking – odvisno od mesta, najceneje cca 5 KUN/uro
Kamp, 4km iz Dubrovnika: 1x avto, 1x šotor, 2 osebi = 100 KUN
Cestnina: Hrvaška- izvoz za Banja Luko: 57 KUN
BIH
Tunel Spasa: parkirišče 2 KM, vstopnina 10 KM/osebo
Kamp Oaza v Sarajevu: 1x avto, 1x šotor, 2 osebi = 41KM
Čevapdžinica Željo: porcija 10 čevapčičev v lepinji s čebulo (7,50KM), kajmak (1,50KM)
Bosanska »kafa« na Baščaršiji: 2KM
Parkirišče tik ob Baščaršiji: 2KM/uro
Pivo, Radler: 3KM
Vrelo Bune: parking 2KM
Mostar: parking 2KM, kepica sladoleda 1KM
Počitelj: brezplačno
Nina Kogej piše svoj popotniški blog, ima potopisna predavanja in svoja doživetja deli v popotniških reportažah, ki jih objavlja v različnih tiskanih medijih. Leta 2012 je postala tudi članica uredniškega odbora pri prvi slovenski popotniški reviji Svet in Ljudje, kjer ima svojo stalno mesečno rubriko.
Več o Nini Kogej na strani www.nina-potuje.com ali na FB strani
Dodaj komentar