Jordanija

Jordanija je bila drugi cilj najinega potovanja po Bližnjem vzhodu. Iz Alepa na severu Sirije sva se podala na nočno vožnjo do Amana, glavnega mesta Jordanije. Pred nama so bile mejne formalnosti, ki so po pričakovanjih trajale v nedogled. Najprej je bilo potrebno na Sirski meji proti plačilu prijaviti odhod iz države. Na Jordanski strani je vstop v državo trajal in trajal. Kmalu sva ugotovila, da skoraj noben izmed potnikov ni vedel, kaj mu je storiti za vstop v državo. K sreči se je zopet našel prijazen domačin, ki nam je pomagal letati od okenca do okenca in se pregovarjati s policisti.

Prvi stik z Jordanijo je bil pričakovan. Ljudje so bolj agresivni, vse je dražje, arabska pristnost in gostoljubnost pa je ostala za sirsko mejo. V popotnikih vidijo zgolj denar na dveh nogah. Slednje se je pokazalo ob prihodu v Aman. Takoj, ko je avtobus ustavil, so vanj vstopili taksisti in boj za stranke se je začel. Vse popotnike so hoteli odpeljati do najbolj popularnega cilja v Jordaniji, Petre. Če ne do tja, pa kam drugam. Skupaj z nekim Američanom smo se dogovorili za skupen najem taksija do avtobusne postaje. Izkazalo se je, da fant zna arabsko in mu je med pogajanjem za ceno vožnje do avtobusne postaje uspelo med seboj skoraj stepsti tri taksiste. Na koncu smo vzeli najcenejši taksi, ki je na koncu zaračunal enako ceno, kot sta jo ponudila druga dva. Si je pač izmislil nek butast razlog zakaj se je vožnja na lepem podražila. Na postaji je bilo potrebno počakati, da se je nabralo dosti potnikov proti Wadi musi, od koder so mogoči ogledi Petre. Po dobre pol ure je bil kombi poln in smo odšli.

Za ogled Petre sva si vzela dva dni, kar se je izkazalo za pametno odločitev. Gre za ogromno območje, ki si ga je v peklenski vročini težko ogledati v enem dnevu.  Mesto so ustvarili Nabatejci ob trgovski poti med današnjo Sirijo in Sredozemskim morjem in obogateli s trgovino. Danes predstavlja Petra glavno turistično ponudbo Jordanije in sodi med eno izmed sedmih čudes sveta. Že sam vhod v Petro je posebno doživetje. Do vstopa se je potrebno sprehoditi skozi ozko sotesko Siq, na koncu katere se odpre pogled na najbolj znamenito stavbo v Petri – zakladnico. Tu se soteska razširi in prikaže prava razsežnost območja, kup v skalo vklesanih stavb, amfiteater, tempelj in številne razvaline. Najbolj ohranjena stavba je samostan, ki se nahaja 300 metrov nad dolino in do katerega vodi enourni vzpon. Na vrhu se odpre pogled na celotno območje Petre in šele tu se zaveš njene velikosti. Naslednji dan sva ubrala drug vstop v Petro in se skozi sosednjo sotesko podala v antično mesto, si ogledala pred kratkim odkrite mozaike ter ob poti na enega izmed razgledišč številne v skalo vklesane objekte, od svetišč do grobnic.

Iz Petre sva se odpravila na ogled puščave Wadi Rum. Pred vstopom v puščavo smo se razdelili po terenskih vozilih in se nato podali na ogled kamnitih osamelcev in puščavskih sipin.  Povzpela sva se na kamniti most, se sprehodila na vrh sipine in vožnjo zaključila v beduinskem taboru. Tam so domačini pripravili izvrstno večerjo ob kateri smo lahko opazovali od sonca ožarjene skalnate osamelce. Magično.

Iz puščavskega peska sva se podala na še zadnjo postajo potovanja, do edinega jordanskega obmorskega letovišča ob Rdečem morju. Akaba je pristaniško mesto in kot tako zelo neprivlačno za morebitna poležavanja ob in v Rdečem morju. Za pravi oddih sva se morala odpeljati 10 km južno od mesta, kjer sva lahko v miru uživala na peščenih plažah in raziskovala morska bitja koralnih grebenov. Privoščila sva si pošten počitek in tako na ležeren način zaključila najin potep po Bližnjem vzhodu.
[nggallery id=21] Besedilo in fotografije: Sašo Jenko