Nina Kogej
Veliko popotnikov po Indiji se na koncu svoje poti ustavi v Goi, kjer si privoščijo krajši počitek pred odhodom domov. Kraj, ki je postal celo moj najljubši v Indiji, pa je žal s strani popotnikov mnogokrat popolnoma prezrt in nepoznan.
Otok po imenu Diu je iz Mumbaja oddaljen zgolj 30 minut vožnje z letalom ali pa celih 27 ur z vlakom. Po vsem kaotičnem doživljanju Indije je bil ta kraj pravi balzam za moja ušesa in oči. Tujih turistov praktično nisem nikjer srečala in morda je to bil razlog, da sem tu našla tiste prave, prijazne domačine, ki jih turistična industrija še ni pokvarila.
Otok se nahaja na severozahodu države v zvezni državi Gujarat, v Arabskem morju. Za tako veliko državo kot je Indija je njegova velikost smešno majhna. V dolžino meri skromnih 11 kilometrov, v širino pa le 3. Priljubljen je zlasti pri domačinih, ki sem prihajajo na sproščen dopust in zabavo, ki je v velikih primerih povezana z uživanjem alkohola. Zvezna država Gujarat ima namreč pretežno muslimansko prebivalstvo in je alkohol strogo prepovedan. Izjema je le ta majhen otoček Diu. Prav dovoljenje za točenje alkohola pa je bolj ali manj glavni razlog za njihovo turistično industrijo.
Prometa skoraj da ni, zato je najem motorja tu celo dobrodošlo, a nikar ne izpustite vožnje z lokalnim taksijem. Le-ta je sicer registriran samo za 6 ljudi, vendar so se domačini hitro pohvalili, da je njegov rekord kar 26 potnikov naenkrat!
Kljub temu, da je na otoku kar nekaj solidnih plaž, sem si o tamkajšnjem poležavanju hitro premislila. Vsi moški so dobesedno bulili vame in občutek pri tem ni bil prav nič prijeten pa čeprav sploh še nisem bila v kopalkah. Tako sem se odločila, da namesto sončenja svoj čas preživim pri raziskovanju tega skritega indijskega kotička.
Otok je bil nekoč Portugalska kolonija. Vpliv Portugalcev se najbolje opazi v arhitekturi. Tu se bohoti celo katoliška cerkev. Kot se za Indijo spodobi, se v samem središču glavnega mesta najde pisana tržnica, ki je najbolj zanimiva dopoldne. Nikakor se ne morem upreti nakupu sočnega sadja, ki kar kliče moje ime. Mislim, da sem se že kar uspešno izurila v barantanju ali pa se mi mogoče tako le zdi. Med sprehajanjem po ozkih uličicah pa nikakor ne morem mimo moških mojstrov, krojačev, za katere pravijo, da moško dvodelno obleko sešijejo že v štirih urah.
Glavna dejavnost na otoku je nedvomno ribolov. To nam nazorno kažejo manjše ladjedelnice, kjer spretni tesarji še vedno ročno izdelujejo mogočne ribiške ladje. Da dobim tisti pravi morski vtis, obiščem še glavno ribjo tržnico. Najdem jo v vasici z imenom Vanakbara, kamor se odpravim še pred prvimi sončnimi žarki. Na pol v snu hodim mimo kupov škampov in najrazličnejših vrst rib. Opazim še rake, morske pse, jegulje in ogromne morske liste. Njihovo morje je resnično bogato, kar se odraža tudi v tamkajšnji kulinariki.
V bližini morske tržnice na prostem opazim še manjšo pokrito zgradbo, ki se izkaže za pokriti del tržnice. Kljub totalnem kaosu in gneči, se odločim, da vstopim. Se zazdi samo meni ali pa je z mojim prihodom res za nekaj mili sekund vse utihnilo in so se vsi pogledi vstavili na meni… Kakorkoli že, ženske se niso pustile predolgo motiti, a kljub temu sem z lahkoto opazila, da me nekatere še vedno skrbno opazujejo. Medtem, ko se s svojim fotoaparatom gužvam med njimi, sem na trenutke res obžalovala, da imam obute natikače. Pod svojimi podplati sem stalno čutila pohojenega škampa, vodo, luske, kri… Poleg vsega pa je vame mimogrede špricnil še kakšen del svežega črevesja, medtem ko so prodajalke vneto čistile in razkosavale ribe.
Tudi zunaj tržnice nisem bila prav nič »varna«. Kot kaže, so zame, za tujko, izvedeli že skoraj vsi otroci v vasi. Smeh, kazanje s prstom in sledenje vsakemu mojemu gibu jih je nadvse zabavalo. No ja, priznam, da sama nisem bila nič manj navdušena, saj je bila razlika med temi otroci in otroci v večjih mestih gromozanska. Medtem ko so mestni otroci non-stop proti meni stegovali svoje roke in bili na trenutke resnično nadležni, so bili ti popolnoma drugačni. Bili so resnično prijazni, spoštljivi in srčni. Nikakor nisem mogla ostati brez spominka nanje in začelo se je fotografiranje… Prava norija – takšnega navdušenja res nisem pričakovala. Porabila sem celo večnost za fotografiranje in večkrat, ko so se videli na ekranu fotoaparata, bolj so se hoteli fotografirati….
Popoln dan zaključim še z večerom na »sunset pointu« kjer se poleg vernikov zbirajo še skrivnostni indijski zaljubljenci. Medtem ko v tišini opazujem sonce, ki tone za obzorjem, zbiram vtise celotnega dne. Bila sem navdušena, da sem tu…Prvič po celem tednu potovanja, sem v soju rdečkastih sončnih žarkov opazila, da mi Indija kljub vsemu kaosu počasi leze pod kožo in zato je nedvomno v veliki meri zaslužen prav ta »pozabljeni« otoček Diu.
Več o otočku pa na povezavi: http://diutourism.co.in/
Besedilo in fotografije: Nina Kogej
[nggallery id=9]Nina Kogej piše popotniške reportaže in jih objavlja v različnih dnevnih časopisih ter v reviji Svet in Ljudje. Jeseni leta 2012 je postala celo članica uredniškega odbora in ima v reviji svojo stalno mesečno rubriko.
Več o Nini Kogej na strani www.nina-potuje.com ali na FB strani
Dodaj komentar