Predlog potovanja po Omanu

Predlog potovanja po Omanu sta spisala blogerja Rok in Katarina Hočevar, ki svoje popotniške misli in dejanja zlivata na svojo spletno stran Lahkih nog naokrog.

Oman je čudovita država na Arabskem polotoku, ki naju je pritegnila s svojo zanimivo in raznoliko naravo, možnostjo divjega kampiranja in zanimivimi plezalnimi smermi. Dejstvo, da je država izredno varna, poleg tega pa še zelo razvita, je pripomoglo k še močnejšemu vanderlustu … vse dokler nisva kupila letalskih kart do Muškata, glavnega mesta Oman. Tam pa se je najina dogodivščina začela.

Že doma sva vedela, da bova na potovanju divje kampirala, zato sva najela terensko vozilo (Toyota LandCruiser) – da sva lahko prišla do najboljših lokacij za prenočevanje, s seboj pa sva prinesla šotor in vso potrebno kamping opremo. Celotno potovanje je bilo namenjno odkrivanju naravnih lepot Omana in divjemu kampiranju, kar se je izkazalo za odlično izkušnjo.

 

Načrt 10-dnevnega potovanja po Omanu:

Prvi dan

prihod na letališče v Muškat, prevzem avtomobila in ogled glavnega mesta. Muškat je zelo veliko in zelo razpotegnjeno mesto, ki pravzaprav nima nobenega pravega centra, nima učinkovitega javnega prevoza, ima pa ogromno nakupovalnih središč. Midva sva si najprej pogledala čudovito mošejo Sultan Qaboos Grand Mosque, nato pa šla v predel Muttrah, ki bi mu morda lahko rekli tudi staro mesto. Tam je znan souq – tržnica, kjer prodajajo vse mogoče omanske stvari, vključno z njihovimi tradicionalnimi srebnimi bodali, naokoli pa so srednjeveške utrdbe ter sultanova palača. Ko je opoldanska pripeka postala nevzdržna, sva šla v nakupovalno središče. Ne zato, da bi res kaj nakupila, pač pa predvsem zato, da bi se ohladila. Poleg tega pa sva ugotovila, da so nakupovalna središča odlična za opazovanje ljudji.

Prenočila sva na plaži Al Seifa, nekoliko južneje od Muškata.

 

Drugi dan

Dan sva namenila wadijem, kanjonom oz. suhim rečnim strugam. Začela sva s plezanjem v Wadi Daykah, ki je na eni strani zaprt z največjim omanskim jezom, Wadi Daykah Dam. Kar nenaravno je bilo videti tako veliko količino vode, pravo jezero sredi sicer čisto suhe pokrajine. Naprej sva se preko gruščanate pokrajine, posejane s kamenimi strukturami, imenovanimi puščavske gobe, odpeljala do edinega vodnatega wadija, Wadi Shab. Ne samo, da je vodnat, tudi bolj zelen je. Ob poti po wadiju so naju spremljale datljeve palme ter nasadi banan. Najin cilj je bila skalna votlina na koncu wadija. A, da sva prišla do tja, sva morala najprej nekaj sto metrov preplavati po wadiju navzgor, nato pa se potopiti in pod vodo preplavati še nekaj metrov pod skalami. Ves trud je bil več kot poplačan, saj naju je na koncu čakala naravnost rajska votlina s slapovi, gugalnicami, kjer je sonce sijalo skozi razpoke v skali in svetloba se je odsevala od kristalno čiste vodne gladine … Da je bil dan popoln, sva šla zvečer še na plažo v kraju Ras Al Hadd opazovat morske želve. Sreča nama je bila naklonjena, saj sva videla kar dve želvi, ki sta prišli na kopno valit svoja jajca.

Tretji dan

Začelo se je z dolgo vožnjo po vzhodnem robu puščave Wahiba. Na poti sva srečala več kamel, kot pa mimovozečih avtomobilov, namesto ležečih policajev, pa so za zmanjšanje hitrosti na cesti skrbeli zameti peska, ki ga je veter prinesel iz puščave. Popoldan sva rumeno puščavo Wahiba zamenjala za nekaj še lepšega: belo puščavo Sugar Dunes oz. Al Khaluf Dunes. Mislila sva, da bo oranžna puščava višek potovanja, a sva se motila. Bele sipine do koder je segal pogled, prijazni beduini, ki so nama ponudili kamelje mleko, zvečer pa miljoni zvezd, ki so obsijale nebo nad nama, so presegli vsa pričakovanja. Divje kampiranje sredi te puščave je bilo gotovo nekaj najlepšega na celem potovanju.

Četrti dan

Takoj zjutraj naju je Oman spet navdušil. Namreč, med potjo proti severu sva se ustavila v zalivu Gulf of Masirah in tam med mangrovami v plitvini našla celo kolonijo flamingov. Vožnjo sva nadaljevala tokrat po zahodnem robu puščave Wahiba in nato zavila v njeno notranjost. Tukaj je najin terenec res prišel do izraza, saj sva se več deset kilometrov vozila po sipinah. Ko se je zvečerilo, sva si poiskala idilično lokacijo sredi oranžnih sipin in postavila šotor na vrhu ene izmed njih. Razgled je bil čudovit: kamorkoli sva pogledala, sva videla oranžno »morje« peska. Sanjsko je bilo, a je prehitro minilo, saj se je iznenada pojavil močan sunek vetra, ki nama je odpihnil šotor. Tako sva preostanek večera porabila za lovljenje šotora, premik k drugi sipini, vmes nama je zakopal še avto in sva ga morala na roke odkopati … kakorkoli, na koncu sva vseeno spala med oranžnimi sipinami puščave Wahiba.

Peti dan

Puščav sva se naužila in čas je bil za premik v gore. Tudi tokrat nama je najin terenec prišel prav, da sva lahko prišla na planoto Jebel Akhdar. Cesta tja gor je namreč prevozna le s 4-pogoncem in to policija strogo kontrolira. Jebel Akhdar v prevodu pomeni zelena gora in potrdiva lahko, da je tam gor veliko več zelenja, terasastih vrtov in vrtnarjenja kot v suhi in vroči dolini. V času najinega obiska so ravno cvetele vrtnice. Nekateri grmi so bili polni roza cvetov, nekateri pa že čisto obrani, saj Omanci iz vrtnic pridelujejo vrtnično vodo. Napitek, ki ima zdravilne učinke, uporabljajo pa ga tudi v kulinariki – tako so nama razložili domačini. Na zgornji planoti Jebel Akhdarja sva si postavila šotor in spet sva lahko opazovala jasno zvezdnato nebo in uživala v miru in spokojnosti Omana.

Šesti dan

Z Jebel Akhdarja sva se spustila nazaj v dolino in si ogledala dve znani omanski trdnjavi: Nizwa in Bakhla, nato pa se odpeljala na najvišji vrh Omana. Ja, res je: na omansko najvišjo goro, Jebel Shams se da pripeljati z avtomobilom. Čisto na vrhu je sicer vojaška baza in zato dostop ni dovoljen, je pa razgled tik pod vrhom enako osupljiv. Tam se namreš v gorovje zajeda največji wadi oz. kanjon, imenovan Wadi Ghul ali tudi Arabski Grand Kanyon. Ne bom pisala števlik, ampak lahko mi vejramete, da je kanjon res res ogromen: tako v globino kot tudi v dolžino.

Sedmi dan

Ker sva imela terenca, sva se odločila prečkati gorstvo Al Hajar po ozki, a izredno razgledni cesti med kraji Al Hamra, Bilat Sayt in Rustaq. Vožnja je bila po eni strani izredno adrenalinska, po drugi pa naravnost čudovita. Navdušili so naju razgledi na izredno strma pobočja, same skale različnih barv in oblik in praktično nič zelenja, razen okoli kakšnega izvira. Tam pa sva hitro opazila, kako lahko malo vode popolnoma spremeni pokrajino. Na drugi strani gorstva sva se podala na krajši pohod v kanjon Snake Canyon. Brez skrbi, tam ni kač, le oblika kanjona spominja na kačje telo, saj je tako lepo pravilno vije skozi skale. Želja je bila iti na pravi canyoning, a zaradi hude suše, sva lahko šla le na peš sprehod skozi kanjon. Zvečer sva se povzpela nazaj v gore do vasice Hadash in se pripravila na naslednjo aktivnost: športno plezanje.

Osmi dan

Kadar prenočuješ v bližini vasi v Omanu, moraš sprejeti dejstvo, da zjutraj ne boš mogel dolgo spati. Prva muslimanska molitev je okoli 5h zjutraj in takrat se oglasijo klici k molitvi iz mošeje in vržejo pokonci še tako zaspane ljudi. Midva sva bila budnice vesela, saj sva se odpravila plezat v bližnje plezališče. Aktivnosti v naravi v Omanu so v aprilu možne od prve zore pa do približno 9h zjutraj, potem postane prevroče in je bolje, da se umakneš v senco oz. v klimatizirane prostore. V naravo se spet splača iti okoli 16h, ko vročina že malo popusti. Tako sva zjutraj plezala, čez dan se vozila in popoldan spet plezala. Zvečer sva se odpeljala do obale in prespala na plaži, ki slovi kot edina plaža v Omanu, kjer lahko opazuješ sonce, ki zaide v morje. To je plaža Al Sawadi in tamkajšnji sončni zahod je bil res lep.

Deveti dan

Dan sva namenila kopanju na različnih plažah v okolici Muškata: prej omenjena Al Sawadi, Ash Sheikh in Jitti beach. Vmes pa sva se v kraju Barka ustavila v tovarni omanske sladice, halve, kjer sva jo lahko tudi poskusila in nakupila za domov.

Deseti dan

Prejšnji dan sva že lahko opazila, kako pisan podvodni svet ponuja Oman, za ta dan pa sva si rezervirala potapljaški izlet na otočje Daymaniat. Ta izlet sva si organizirala čisto spontano in to tako, da sva se zjutraj pojavila v marini in vprašala vodiča, če naju vzame s seboj na čoln. Na srečo izlet ni bil razprodan in lahko sva se pridružila. In bilo je res nepozabno. Če naju je na začetku potovanja stiskalo pri srcu, ko sva opazovala ogrožene morske želve na plaži, pa sva tokrat uživala njihovo razigranost v morju. Pa ne samo želve, videli smo toliko različnih tropskih ribic, ki živijo na tamkajšnjem koralnem grebenu, da jih niti našteti ne znava več vseh. Bil je enkraten dan, ki se je žal končal z najinim povratkom na letališče in letom proti domu.

Glede na vse presežnike, ki sem jih uporabila pri pisanju tega načrta potovanja, mi lahko verjamete, da je Oman res naravnost čudovita destinacija, ki bo prevzela še tako zahtevnega popotnika. Midva sva v Omanu uživala prav vsak trenutek potovanja, najbolj čarobne pa so bile gotovo noči v šotoru sredi ničesar. Ko sva bila sama, sama z osupljivo naravo okoli naju in s popolnim mirom, odmaknjena od civilizacije in od skrbi. Ja, Oman je bil pravi balzam za dušo.

Podatki o blogu Lahkih nog naokrog:

Na spletni strani Lahkih nog naokrog lahko zasledite podrobne opise z njunih potovanj po skoraj vseh kontinentih (od Evrope, Azije, Avstralije, Afrike itd.), pa tudi nekaj zanimivih z domačih krajev. Ne gre pa spregledati tudi rubrike Okusi sveta, kjer vam zaupata kar nekaj zanimivih kuharskih receptov iz različnih držav, s podrobnimi navodili za pripravo. Kot zanimivost strani pa so tudi zgodbe njunih couchsurfing obiskov, kjer sta se ponudila v vlogi gostiteljev. Če ju še niste uspeli videti v živo, lahko to tudi  storite, saj napovedujeta kar nekaj potopisnih predavaj z zgodbami iz njunih potovanj.
– spletna stran oz.blog: https://lahkihnog-naokrog.si/

Avtorja fotografij: Rok in Katarina Hočevar (Lahkih nog naokrog)