S smučni iz najvišjega vrha alp – 1 del

Bela gora, kakor tudi pravijo Mont Blancu, je tisti vrh, na katerega se želi povzpeti večina ljubiteljev gora. S svojimi 4807 metri velja za najvišji vrh Alp, nekateri ga ocenjujejo tudi kot najvišjega v Evropi, čeprav je uradno to Ruski vrh Elbrus.

V NEVERJETNEM TEMPU DO CHAMONIXSA IN NA VRH

Zbrala sem ekipo prijateljev, sedem fantov, kateri so se podali z menoj na vzpon na Belo goro. Da smo si zmanjšali stroške, smo si izposodili kombi od Jamarske reševalne službe, kjer aktivno sodelujeva dva on naše ekipe ter se v petek popoldne odpravili na pot proti Franciji. Ker smo prav vsi malce nagnjeni k ekstremizmu, se je že sam začetek poti začel dokaj nenavadno. Da ne bi bili v Franciji slučajno prehitro, smo še v Sloveniji splezali dve smeri ter se proti meji z Italijo podali z nekaj postanki pri prijateljih. Po napornem popoldnevu in večeru smo končno uspeli prečkati mejo ter brez daljših postankov pripotovali v zgodnjih jutranjih urah do Chaminixsa. Brez postankov smo za vožnjo potrebovali dobrih sedem ur. Po napornem potovanju smo si zjutraj le vzeli nekaj časa, da smo se vsaj dve uri odpočili vsak v svoji spalni vreči po tleh naokoli kombija. Za tem pa ogled turističnega mesteca Chamonix in šele popoldne ob pol dveh na zobato železnico ter začetek vzpona šele ob pol treh. Za večino seveda precej nenavadno, a naš cilj je bil povsem drugačen. Prepričani v svoje zmožnosti, smo se odločili, da obiščemo najvišji vrh Alp brez večjih postankov, spanja ter aklimatizacije.

DO TETE ROUSE, LE REFUGE DU GOUTER IN BIVAKA VALLOT

Četudi je bil na začetku plan nas vseh osmih, da bomo smučali iz Bele gore, smo na koncu le trije nesli smuči s seboj. Ostali so si zaradi predvidenega napora, premislili in pustili opremo že doma oziroma v dolini. Najbolj vztrajni trije pa smo zato nosili še toliko težje in upali na odlično smuko. V dobrem tempu smo kar kmalu dosegli prvi sneg in se podali do prve koče. Ker smo kar kmalu ugotovili, da smo zaradi dobrega tempa prehitri in da bi v takšnem primeru bili na vrhu po temi, smo že na prvi koči imeli daljši postanek ter čas za pojedino. Na vročih kamnih smo poležavali, opazovali lepote Alp ter si skuhali juhico in testenine, kar v takšnem trenutku najbolj prija. Nadaljevanje poti pa je postajalo vedno zahtevnejše, saj se je višinska razlika vedno bolj poznala na našem počutju. Do druge koče smo prispeli ob sončnem zahodu in ponovno ugotovili, da smo v tem tempu še vedno prehitri za vrh. Prijazno osebje na koči je nam dovolilo, da smo brezplačno počili na tleh v garderobi ter celo malo zadremali. To nam je zelo koristilo ob vzponu do bivaka, do katerega smo nadaljevali čez tri ure. Sred noči, na srečo ob lepem vremenu, jasnini od lune in zvezd smo se v počasnem tempu podali dalje. Do bivaka je bila pot vedno napornejša, dva iz skupine sta že občutila hude negativne vplive višine. Bolečine v glavi in slabost so se njima stopnjevale z pridobivanjem višine. Seveda se je višina poznala tudi na nas ostalih, predvsem na počasnosti in težjem dihanju. Počitek v bivaku je bil nujen, četudi je bilo v njem zelo mrzlo, smrdelo je po bruhanju ter prav tako iz sanitarij. Bivak zgleda kot eno samo smetišče, a smo ga kljub vsemu vsi izredno veseli, da nam je dal vsaj nekaj zavetja. Odpočili smo se v dobre pol ure ter nadaljevali pot. Eden izmed nas treh, ki smo nosili s seboj smučarsko opremo, se je odločil, da jo pusti pri bivaku, saj je zaradi problemov z višino ugotovil, da ne bo zmožen nesti vse te teže do vrha. Drugi mi je nato predlagal, da jo pustiva tudi midva, a je bila moja želja smučati iz vrha prevelika, da bi jo pustila pod vrhom. Odločila sem se, da jo nesem na sam vrh in na mojo srečo jo je nato nesel tudi on. Verjetno vsi malce zadeti od višine, smo bili nepazljivi in eden od skupine je začel zaostajati.

Zgodba se nadaljuje….

Besedilo in fotografije: Mateja Mazgan