S SMUČMI IZ NAJVIŠJEGA VRHA ALP- 2 DEL

Že nekaj časa je bila moja velika želja smučati iz najvišjega vrha Alp. Vztrajnost in trma sta bila razlog, da sem to tudi izpeljala.

S SMUČMI NA VRH

Greben proti vrhu se mi je zdel vedno zahtevnejši, a ne toliko zaradi strmine temveč višine. Smuči na nahrbtniku ter vsa ostala oprema so me vedno bolj omejevale, a sem korak za korakom, kateri je bil vedno težji le uspela do samega vrha. Vmes sem opazovala tiste, katerim je bil vzpon še mnogo težji kakor meni, kateri so že med potjo bruhali ter kdaj in kdaj je kdo navidezno tudi omagal, a se ponovno pobral in počasi nadaljeval pot. Ko sem dosegla želen vrh, je bil ves trud poplačan z čudovitim razgledom naokoli ter težko pričakovanim sončnim vzhodom, katerega smo dočakali malo pod vrhom. Na vrhu smo se zbrali vsi, razen eden, za katerega takrat še nismo vedeli kje je. Naredili smo nekaj fotografij, čestitali drug drugemu za osvojitev vrha, nakar sva se dva pripravila za spust s smučmi, ostali pa peš nazaj po grebenu.

SMUČANJE IZ VELIČASTNE GORE

Prijatelj se ni ravno strinjal s spustom, a je samo zaradi mene nesel smuči na vrh. Ko pa sva se spustila po strmih pobočjih in naletela na zelo strm in čisto preveč zaledenel del, sem začela z oklevanjem tudi sama. Previdno sem vzela iz nahrbtnika cepin, ga zabila v led ter se v miru ustavila ter na pancarje ponovno nadela dereze. Po le nekaj metrih hoje sva dosegla skoraj idealne razmere za smučat. Spustila sva se po še strmejših pobočjih, med nenavadnimi oblikami ledenih skal, opazovala čudesa narave, se izogibala razpok in upala, da ne naletiva na kakšen plaz. Na srečo sonce tega dela še ni doseglo in tako nama je le bilo prizanešeno. Spust povsem v dolino pa seveda ni bil možen, ker sneg je le v višjih predelih. Tako sva se morala ponovno dvigniti nekaj metrov do poti, kjer sva nadaljevala spust do druge koče ter tam ujela preostalo ekipo. Vsi precej zaskrbljeni, saj so zadnjega člana našli med spustom iz gore, kateri je sicer že nekajkrat obiskal vrh, nikoli do sedaj ni imel probleme, a sedaj je višina nanj vplivala drugače. Nikoli ne veš, kako bo vplivala na tebe, četudi smo za to pojedli mnogo aspirinov in tudi ostalih tablet, katere naj bi pomagale proti višinski bolezni. Onemogel, sam ni zmogel niti hoditi in moč je začel pridobivati z zmanjšanjem višine. Zadnji spust smo z vso njegovo opremo opravili trije na smučeh skoraj do zobate železnice, ostali so do nas kar kmalu prišli peš. Povratek z zobato železnico v dolino ter vožnja v Slovenijo zaradi vsega adrenalina, ki smo ga zaužili ni bil napor prav za nobenega od nas. Vsi ponosni na nove izkušnje, pozitivne in negativne smo že med potjo razmišljali o našem novem podvigu. Morda pa se podamo v jeseni na Elbrus? A kaj, ko enkrat začneš z takšnimi ekstremi…kmalu ne nehaš, dokler ne dosežeš najvišjega.

Ne glede na vse, kar se govori in piše o Beli gori, vredna je spoštovanja, sploh če se iz nje podajate s smučmi. Ob tem je seveda nekaj tveganja, vendar je želja ljubiteljev ekstremizma vedno večja in zato pogosto tvegana. Ker sem vse uspela kot sem si zadala, mi niti za trenutek ni žal, četudi moram priznati, da mi ob spustu pa le ni bilo povsem vseeno, ko sem naletela na še kako zaledenelo strmino…
[nggallery id=27]

Besedilo in fotografije: Mateja Mazgan