Šanghaj – Moderna kitajska prestolnica

Šanghaj je mesto, kjer živi že več kot 23 milijonov ljudi in ljudje se sem še vedno množično priseljujejo. Glavni razlog je, upanje po boljšem življenju, mesečni zaslužek s katerim bodo preživljali družino in izšolali svojega otroka, da mu bo prihranjeno težko, revno življenje, kot ga živijo oni sami.
V mestu rastejo tovarne in proizvodni obrati kot gobe po dežju in zaradi tega ljudje vidijo tu svojo največjo priložnost za zaposlitev.

Samo mesto je precej drago, še posebno strogi center mesta, kjer se v razkošnih stavbah bohotijo trgovine s samimi prestižnimi blagovnimi znamkami. Med sprehodom po glavni nakupovalni ulici Nanjin ti dela družbo nepopisna gneča, povrhu vsega pa na ves blišč opozarjajo še osvetljeni trgovski centri in njihovi reklamni napisi.

Kljub temu, da živi v Šanghaju mnogo tujcev in da se sem s svojo proizvodnjo selijo tuje korporacije, je sporazumevanje še vedno pravi zaplet. Praktično nihče ne zna angleško oz. jo govorijo s tipičnim kitajskim prizvokom, ki naredi razumevanje vse prej kot lahko.
Šanghaj pa me je presenetil tudi z vidika kulinarike, saj sem kmalu spoznala, da jedi kot jih pri nas poznamo iz kitajskih restavracij, v modernem delu mesta ni najlažje dosegljiva, saj velja tovrstna hrana za revnejšo. Medtem ko sem sama hrepenela po navadnemu rižu, ga nikakor nisem mogla najti. So me pa na vsakem koraku čakale pečene ptičje glave, kuhani zarodki v jajčni lupini in druge podobne poslastice.

Ko si v Šanghaju seveda ne gre zamuditi pogleda na četrt Pudong iz Bunda, področja ob reki Huangpu, ki deli mesto na dva dela: Pixi (stari del) in Pudong (novi del). Pudong krasijo fascinantni nebotičniki, ki se dvigajo visoko v nebo in junija 2008 zgrajen stolp Jin Mao, ki spominja na odpirač. Po izgledu ter višini resnično prekaša vse. Do razgledne ploščadi, 474 metrov visoko, do katere z dvigalom porabiš dobrih 50 sekund, je nekaj neverjetnega.

Življenje izven centra, na obronkih mesta, pa poteka v povsem drugačnem ritmu. Tu so ljudje že na videz preprostejši, kar se še posebno izrazi preko njihovih bivališč. Stare, majhne in razpadajoče hiše jim služijo kot dom in za mnoge tudi kot vir zaslužka. Mnogo pritličnih prostorov je namreč preurejenih v nekakšne trgovinice. Cene so tukaj veliko nižje, vse polno je živahnih tržnic, kjer se prodaja sadje, zelenjava, oblačila, obutev, igrače in težko pričakovana »preprosta« hrana. Končno sem tu našla moj dolgo iskani riž z zelenjavo, ki se pripravlja kar na ulici, v ogromnih vokih.

Čeprav površni pogled na Šanghaj kaže, da gre za bogato, moderno prestolnico, pa je z nekaj vztrajnosti tu še vedno mogoče najti pravo, tradicionalno Kitajsko. Prav ta mešanica modernega in tradicionalnega naredi obisk mesta še posebno nepozaben. Obisk Šanghaja priporočam vsem; tako tistim ki imajo radi tradicionalnost, kot tistim, ki jih navdušujejo moderni nebotičniki.

Besedilo in fotografije: Nina Kogej
[nggallery id=22]

Nina Kogej piše popotniške reportaže in jih objavlja v različnih dnevnih časopisih ter v reviji Svet in Ljudje. Jeseni leta 2012 je postala celo članica uredniškega odbora in ima v reviji svojo stalno mesečno rubriko.

Več o Nini Kogej na strani www.nina-potuje.com ali na FB strani