Zakaj ravno Sirija? Na to vprašanje ne znam natančno odgovoriti. Potovanje po Siriji je zadostilo pravi popotniški želji po odkrivanju nepoznanega in to je tisto, kar šteje.
Pot naju je preko Ljubljane, Istanbula in Kaira pripeljala do glavnega mesta Sirije, Damaska. V Damasku sva najprej doživela pravi arabski prometni kaos. Hupanje avtomobilov preko razumnih mej, največkrat zgolj preventivno, da slučajno kak zablodeli turist ne bi stopil prednje. Po cestnem rodeu sva se znašla pred enim izmed mnogih starodavnih vhodov v staro mesto, ki velja za najstarejšo stalno naseljeno mesto na svetu. V ozkih ulicah lahko odtavaš mimo mnogih trgovin, kjer se vonja začimbe, slaščice, meso, pripravljeno hrano, svež kruh. Največja znamenitost Damaska je zagotovo mošeja Omajadov, ki je hkrati ena izmed najpomembnejših mošej islamskega sveta. Služi tudi kot družabni prostor, kar je dobro vidno na velikem notranjem dvorišču, kamor mnoge družine prihajajo na krajši oddih. Mošeja je res veličastna z mozaiki, arkadami, zakladnico na notranjem dvorišču in minareti, vidnimi daleč naokoli.
Iz Damaska sva se podala proti mestu Palmira. Najprej sva se odpravila na avtobusno postajo, ki je bila, poleg potnikov, polna policijskih in vojaških kontrol. Ob vstopu na avtobus nama je voznik v domačem jeziku na vsak način v skušal povedati, da nama na karti manjka žig. Žig? Kakšen žig? Ob precejšni zadregi je izmed potnikov pristopil mlad fant in nama pokazal pot do ene izmed vojaških kontrol, kjer so nama pritisnili žig na karto. Sedaj sva lahko zapustila Damask.
Ob prihodu v Palmiro je avtobus ustavil izven mesta in sva peš prehodila vso pot do središča mesta. Kot turista sva pritegnila pozornost in bila lahka tarča za vse možne pozdrave v stilu »hello mister, where from? Welcome…«. Današnja Palmira je nastala predvsem zaradi turističnega obiska bližnjih antičnih ruševin, ki so eno izmed najpomembnejših arheoloških območij Bližnjega vzhoda. Zgodovinska Palmira je bila pomembno postajališče trgovskih karavan na Svileni poti in tistih, ki so potovale od Sredozemlja do Mezopotamije. Svoj razcvet je doživela v času Rimljanov. Mesto se nahaja v puščavi, zato je v izogib sončni pripeki za njen ogled priporočljivo zgodnje jutranje vstajanje.
Nadaljevanje poti naju je vodilo preko Homsa do mesta Hama. Ob iskanju prevoza do Homsa sva nehote mobilizirala skoraj celo Palmiro in naenkrat se je od nekod pojavilo kup mini busev, ki so naju želeli zapeljati naprej. Po dogovoru o ceni prevoza smo odbrzeli proti Homsu. Nekje sredi poti je naš kombi zakuhal. Voznik je polil nekaj litrov vode po motorju, malo počakal in že smo nadaljevali pot. V Homsu sva izstopila na južni postaji, se z lokalnim avtobusom odpeljala do severne postaje in od tam naprej do Hame.
Hama je bilo nedvomno odkritje potovanja. Mesto, znano po svojih vodnih kolesih, s katerimi so vodo črpali v višje ležeče dele in z njo namakali polja, je lepo urejeno z veliko zelenja in osrednjim trgom ob vodi. Trg zvečer oživi z domačini, ki se na njem srečujejo, pijejo čaj ali kavo in glasno debatirajo. Tudi nama ni ušel ta družabni dogodek. Dva starejša domačina sta naju posedela poleg njiju in nama natočila najprej čaj, nato še kavo. Vnuk enega izmed njih pa je bil prevajalec. Nisva vedela ali je to tradicija ali ne, ampak vsi smo pili kavo iz iste skodelice in si jo med seboj podajali. Hama z žalostno zgodbo odseva trenutno dogajanje v Siriji. Leta 1982 se je tu pričel upor proti vladajočemu režimu družine al Asad, ki je bil krvavo zatrt. Posledica je bilo popolno uničenje starega dela mesta, od katerega je ostalo le nekaj stavb.
Naslednji dan sva si ogledala največji križarski grad v Siriji, Krak des Chevaliers, ki je eden izmed mnogih na območju Sirije. Grad stoji na vzpetini, obdan z obzidjem in služi kot dobra kulisa za fotografiranje. V njem se nisva prav dolgo zadržala, ker druge vsebine nima. Vrnila sva se v Hamo in od tod proti drugemu največjemu sirskemu mestu, Alepu.
Alepo se nahaja na severu Sirije in je bilo skozi zgodovino pomembno trgovsko središče. Najbolj prepoznavna stavba je zagotovo obnovljena trdnjava nad mestom, znotraj katere se je v preteklosti nahajalo manjše mesto z vsemi pomembnimi objekti, od mošeje do hamama. S trdnjavo, pod njo do današnjih dni ohranjen bazar ter Veliko mošejo Alepo zasenči Damask. Sprehodila sva se skozi staro mesto mimo številnih sakralnih objektov, starih tradicionalnih hiš, si vzela čas za ogledovanje trgovin na bazarju in se povzpela na trdnjavo, od koder je krasen razgled na okolico. Na bazarju sva preizkusila svoja pogajalske sposobnosti, ki so seveda že v naprej obsojene na neuspeh, saj so prodajalci vedno korak pred tabo.
Potepanje po Siriji se je v Alepu končalo. V žepu sva imela avtobusno karto za Jordanijo. Čakala naju je nočna vožnja do Amana in prečkanje meje.
[nggallery id=19]
Besedilo in fotografije: Sašo Jenko
Dodaj komentar