Nina Kogej
V medijih skoraj da ne mine dan, kjer ne bi zasledili tudi kakšne novice iz nemirne Sirije. Žal so te novice vse prej kot dobre in upam si trditi, da med vsemi nami, ki smo to državo pred tem obiskali, ni nikogar, ki bi ob tamkajšnjih vojnih grozotah ostal ravnodušen.
Sirija je bila vsaj zame ena tistih držav, ki me je očarala že takoj na začetku. Dejstvo, da so me vedno privlačile arabske države, seveda temu govori v prid. A kljub vsemu, je mešanica modernosti in tradicionalnosti vedno recept za uspeh.
Ko narediš prvi korak iz letališča te pozdravi kaos na glasnih ulicah ter klici mujezinov k molitvi iz visoko segajočih minaretov, ki se ponoči čarobno obarvajo v zeleno barvo. Na ulicah prevladujejo moški in če potuješ brez moškega spremstva se kmalu znajdeš v samem središču pozornosti. Pogledi, ogovarjanja in dvorjenja so bila vsako dnevna stalnica, a na moje veliko presenečenje in izkušnje iz drugih arabskih držav, ni ta pozornost prav nikoli presegla mejo nadležnosti. Na to vsekakor veliko vpliva turistični razvoj, zato dejstvo, da se je Sirija na tem področju šele dobro začela prebujati, je domačine še vedno ohranjalo prijazne in gostoljubne. Pomoč, darila, brezplačni prevozi, kosila in večerje so me presenečale na vsakem koraku. Res je, da je bilo znanje nekaj arabskih fraz pri tem v veliko pomoč, a že pripravljenost, da si tujec, ki je po vrhu vsega še ženska, vzame čas za kratek klepet, je bilo zanje dovolj veliko plačilo.
Dežela slaščic je nedvomno pravi vzdevek za to bližnje vzhodno arabsko državo, saj se skoraj da na vsakem koraku iz manjših pekarnic in slaščičarn vije vabljiv vonj, ki ga enostavno ne moreš ignorirati. Vedno znova sem se zalotila, kako sem iz njih odhajala z novimi paketki, polnimi slaščic, ki so me čakale na novo preizkušanje. Za piko na i, pa so vedno znova poskrbeli sveže iztisnjeni sokovi, ki so bili v primerjavi z našimi smešno poceni (3dcl – 0,50€).
Na splošno je bila Sirija ena cenejših popotniških destinacij, naj je šlo za prevoze, hrano, vstopnine ali prenočišča. Bo sicer res držalo, da spanje na strehah ne ponuja nekega luksuza, a vendar ti dogodivščina ustvarja neprecenljiva doživetja in spomine. Tu so še živobarvne in hrupne tržnice, odlična hrana, barvita puščava, antične ruševine, ki se bohotijo na več hektarjih, največji in najbolje ohranjeni križarski grad na svetu, vasica, kjer še vedno govorijo Kristusov jezik, četrta najpomembnejša mošeja za muslimane na svetu, rimski, bizantinski, asirski in mezopotamski ostanki, čebelje hišice… In tu so še domačini, neverjetno prijazni ljudje, brez katerih bi bila Sirija le še ena navadna arabska država. Le-ta namreč že nestrpno čaka, da bo svetu zopet lahko pokazala svoje »bogastvo«.
Besedilo in fotografije: Nina Kogej
[nggallery id=5]Nina Kogej piše popotniške reportaže in jih objavlja v različnih dnevnih časopisih ter v reviji Svet in Ljudje. Jeseni leta 2012 je postala celo članica uredniškega odbora in ima v reviji svojo stalno mesečno rubriko.
Več o Nini Kogej na strani www.nina-potuje.com ali na FB strani
Dodaj komentar