Izlet na dlani

Afrika

tanz1_630

Odkar delam kot cabin crew, imam vsak mesec božič. Okrog 24. vsak mesec namreč izide roster za naslednji mesec, ki nam pove, kam bomo leteli. Včasih je presenečnje izredno, včasih pa veliko razočaranje. Moje prvo veliko razočaranje je bilo, ko sem dobila dva Munchna in Benetke. V takem primeru imamo nato sistem, ki nam omogoča, da med sabo menjamo lete. In res, dva Munchna sem zamenjala za Manilo in Dar Es Salaam, Benetke pa za Accro.

 Predvsem sem se zelo veselila Afrike. Večina sicer ne izkoristi afriških layoverov, ker meni, da je prenevarno zapustiti hotel. Zato sem se sama pozanimala in v Accri prišla do organizacije Easy Track Ghana, ki je bila ustanovljena z namenom razvoja lokalne skupnosti. Prebivalci te skupnosti so nas tako sprejeli medse in z nami delili del dneva. Sama sem želela prisostovati in se naučiti ganske kuhinje. Skuhali smo slavni fufu iz mešanice koruzne in kasavine moke, ki smo ga s prsti oblikovali in pomakali v omako iz rdečega palmovega olja, zelenjave in prekajene ribe. Če bi jedli s priborom, ne bi bilo pol tako okusno. Sama sem tako uživala, da je bila gostiteljica povsem navdušena, italijanski kolega pa jih je skoraj da užalil, ko se je izkazalo, da je levičar. Leva roka tudi pri njih velja za umazano, čeprav niso muslimani. Ko je poskušal razložiti, da drugače pač ne ve jesti in povprašal kako obravnavajo ostale levičarje v naselju, mu je odgovorila, da le-ti ne sedijo z ostalimi.

Po kosilu smo se odpravili še do lokalne čarovnice s certifikatom za opravljanje poganskih obredov. Soba, kjer smo se znasli (sezuti in z razgaljenimi rameni) je bila polna raznoraznih amuletov, zivalskih okostij, zelišč in skrivnostnih stenskih ilustracij. Mazilila nas je s skrivno substanco, nam dala za prežvečiti sumljivo rastlino in za srkniti čuden alkohol, del katerega smo nato morali kapniti predse, medtem ko nas je ona opazovala in mrmraje kimala z glavo. Izginila je v odprtino za zaveso, ropotala s posodo in kričala molitve, mi smo se pa razgledovali naokrog ter se spogledovali med sabo, kaj za vraga se dogaja. Na koncu nam je povedala, da so bogovi uslišali njene molitve in da bomo po vrnitvi lahko opazili spremembe na bolje. Takrat naj se spomnimo na njo.

Naslednji afriški layover me je čakal v tanzanijskem Dar Es Salaamu, kjer sva s prijateljico brez resnega načrta pred hotelom preprosto vzeli taxi in se pogodili, da naju za določeno vsoto vozi naokrog. Prva postaja je bila Village museum, kjer sva lahko raziskali različne tradicionalne hiške, postavljene iz slame, blata pa vse do lesa in kamna. Na istem kraju se je nahajala tudi skupina plesalcev, ki je v čudovitem vzdušju odplesala par tradicionalnih plesov in se na kratko podružila z nama. Zatem sva se sprehodili po crafts marketu, ki je v bistvu prav tako del projekta razvoja lokalne skupnosti, a je bila cena izleta s to organizacijo vseeno malce predraga. Denar gre kot investicija lokalnim ljudem z namenom da odprejo nov posel. Namesto tega sva tisti dan podprli enega taxsista. Ime mu je Abdullah in po krasnem dnevu naju je popeljal še v lokalno restavracijo na večerjo. Spet smo jedli zelo podobno kot v Gani, z rokami, belo polento, tukaj imenovano ugali, fižol in ribe, poplaknili pa s pivom Kilimanjaro.

Podobno sem se tudi v nigerijskem Lagosu odločila za varen izlet. Ne morem si privoščiti ugrabitve ali posilstva, katerih žrtve so bili tudi naši sodelavci. Na layoverih sem rada še toliko bolj previdna, ker se moram zmeraj vrniti pravočasno, ali pa se lahko od službe na hitro poslovim. Moj voznik Gabriel je tako tisti dan nadvse užival z mano, ko sem ga po obisku mesta prisilila, da je ustavil ob cesti, kjer se je gruča domačinov zbrala, kuhala in kosila. Naročiti sem morala garri, ki je prav tako neke vrste polenta (zame je vse polenta), skuhana iz kasavine moke (torej skoraj kot fufu), postreže se pa z različnimi omakami. Vsi so bili spet presrečni in zaposleni s slikanjem (da, dejansko prihajam v področja, kjer slikajo mene, namesto jaz njih), saj sem vzela še drugo porcijo polente, slednje najbrž pripravljene iz ječmenove moke.

Pozneje na Zanzibaru sem odšla še do družine fanta, ki sem ga spoznala ob mojem počitnikovanju, pri kateri sem nato prebila cel dan v kuhanju tradicionalnih jedi (več v naslednjem blogu) in se tako odločila, da bom poskušala kuhati še kje drugje po svetu.

Pred kratkim sem se zatekla na počitnice tudi v Kenijo, kjer mi je prijatelj sicer žalosten povedal, da afriška kuhinja ni preveč raznolika, še posebej, če ne ješ mesa, ampak verjamem, da me čaka še veliko izvirnejših receptov. Njegova mama je za večerjo želela pripraviti celo svinjsko nogo ob kateri bi se mastili celo noč, a ko je izvedela, da bi jaz vzela zgolj špinačno prilogo, naju je zaprepadena poslala jest ven. Pozneje sem se torej v Nairobiju nekako znašla v Kibeiri, največji revni soseki v Afriki (t.i. slum premore več kot milion ljudi), jedoč spet neko polento z omako.

Mogoče res vsakdanje jedi v teh državah niso najbolj izvirne, tudi nekega posebnega okusa te polente nimajo (vse je odvisno od omake). Kljub temu so pa tržnice polne pisanega in sočnega sadja ter zelenjave, ki si ga radi nakupimo in z njim zmeraj znova polnimo naše dubajske hladilnike.

Besedilo: Urška

Urska

Urska je zadnja leta zivela in v okviru prostovoljnih mednarodnih programov delala v kulturno popolnoma raznolikih drzavah. Zdaj živi v Dubaju in dela kot stevardesa za eno izmed prestižnejših letalskih družb. V blogu opisuje prigode na layoverih z mnogih svetovnih destinacij, upa pa tudi na nasvete bralcev, kako čim bolje izkoristiti prosti čas v teh mestih.

Dodaj komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Your Header Sidebar area is currently empty. Hurry up and add some widgets.