Turška razsežnost 1. del

Prijateljska večerno poletna piva lahko kaj hitro privedejo do tega, da se čez dober mesec znajdeš na pol v Aziji, na pol v Evropi.  Turčija se nama je zdela primeren cilj za prvo skupno pohajkovanje. Ravno prav pustolovska, da iznajdljivost pride do izraza ter ravno prav urejena, da sva lahko v miru uživala, kar je tudi sicer namen potovanj.

Istanbul je bil vstopna točka v Turčijo. Plana potovanja nisva imela. Verjetno bi bilo bolj smiselno, da bi potovanje po notranjosti države pričela takoj ob prihodu na letališče, a sva se odločila eno noč preživeti v Istanbulu. Takoj ob prihodu v center mesta so na Sultanahmetu na naju že prežali “posredniki”, ki te na vsak način skušajo prepričati, da imajo ravno oni zate najbolj ugodno in najboljšo nastanitev v mestu. Nekaj, čemur se je pametno izogniti, a sva padla na finto. Sicer sva prespala v samem centru, vendar v kleti neke obedovalnice, za silo preurejene v sobo in stlačena še med druge prišleke.

Naslednji dan sva pohajala po mestu bolj z namenom, da dobiva prvi vtis o njem. Vedela sva, da se bova na koncu potovanja za nekaj dni še vrnila. Kateri del ogromne Turčije si ogledati v dobrih 14 dneh je bil manjši izziv. Ker se nama ni ljubilo potikati med razbeljenimi antičnimi kamni in ostanki rimskih palač  izpred 2000 let in več, sva se odločila za lokacije, kjer so bile v ospredju predvsem naravne znamenitosti.

Prva postaja je bilo mestece Egirdir, ki ni pogosto na radarju potovanj po Turčiji. Slednje sva ugotovila tudi sama, saj sva imela na glavni istanbulski avtobusni postaji, kjer mrgoli prevoznikov, težave najti tistega, ki je peljal do tja. Egirdir je pravo nasprotje prenaseljenega Istanbula. Mesto ob velikem jezeru, obdano z visokimi vrhovi in gozdom. Najbolj slikovit je otoček, ki je s preostalim mestom povezan s cesto in služi kot mini sprehajalna promenada. Odličen umik iz hrupnega Istanbula! Mesto je razmeroma majhno za turške razmere in razen narave in miru ni kaj dosti videti. Tako sva se iz Egridirja odpravila na dnevni izlet na ogled nečesa, kar naj bi bil naravni rezervat. Bolj kot v sotesko vklesan potok sredi z gozdom pokritimi pobočji so navdušili neskončni nasadi pomarančevcev, ki so se nizali ob poti.

Iz Egridirja sva z nočno vožnjo pot nadaljevala še bolj proti notranjosti Turčije. Ustavila sva se v mestu Göreme, ki je osrednje turistično središče Kapadokije. Po prihodu v mesto se pogled vedno znova ustavi na kamnitih stolpih – »dimnikih«, v katere so vklesani bivalni prostori in seveda številna prenočišča. Kapadokija ali »mesečeva« pokrajina je rezultat delovanja vulkanov, vetrna in vodna erozija pa sta postopoma vulkanske kamnine preoblikovala v  pokrajino nenavadnih stožcev, kamnitih blokov, dimnikov in stolpov.

V Kapadokiji sva ostala tri dni. Prvi dan po prihodu sva si ogledala bližnjo Rdečo dolino, kjer se je najbližje mestu možno sprehoditi med znamenitimi kamnitimi tvorbami, si ogledati v skalo izdolbene stare cerkve in občudovati igro barv mesečeve pokrajine. Naslednji dan sva se odločila za najem koles in opravila krožno turo po bližnjih naseljih. Odkolesarila sva do Ortahisarja, Ürgüpa in Avanosa, kjer sva se v prijetni senci ob edini večji reki v pokrajini ohladila. V popoldanski pripeki sva se vračala mimo kraja Çavuşin, si ob cesti ogledala eno izmed mnogih pozabljenih v skalo vklesanih cerkva in nadaljevala pot skozi mesečevo pokrajino.

Zadnji dan Kapadokije sva si organizirano ogledala enega izmed podzemnih mest, raztresenih po pokrajini. Mesta so služila kot skrivališča kristjanov pred različnimi osvajalci tega prostora in so bila zgrajena v več podzemnih nivojih. Bila so samooskrbna z urejenimi prezračevalnimi sistemi, toaletnimi prostori, vodnjaki, kapelami in skladišči za hrano. Po ogledu podzemnega mesta smo si ogledali še dolino Ihlara, skozi katero je nekoč tekla reka z visokim vodostajem. Danes je to le majhen potoček nad katerim se nahajajo v steno vklesana zgodovinska domovanja, ki jasno kažejo kako visoko je bila nekoč gladina reke. Obvezen postanek vsake ture po Kapadokiji je ogled scene iz filma Star wars pri majhni vasici Yaprakhisar. Razsežnost in značilnosti vulkanske pokrajine od tod so dobro vidne daleč naokoli.

[nggallery id=24] Besedilo in fotografije: Sašo Jenko