Turška razsežnost 2. del

Iz Kapadokije sva se z nočno vožnjo podala do Amasye. Vožnja do Amasye naj bi trajala 8 ur, vendar se je pot malo zavlekla. V mestu Tokat, ki je bil od najinega cilja oddaljen dve uri vožnje, se je voznik avtobusa odločil, da ne bo več vozil naprej. Sprva nisva vedela kaj se dogaja, a ko sva naenkrat ostala na avtobusu sama in so vsi potniki vzeli svojo prtljago, sva enako storila še midva. Nihče nama ni znal povedati kaj se dogaja. V notranjosti Turčije angleščina ni precej uporabna za sporazumevanje. V upanju, da se kmalu premaknemo naprej, je k nama pristopil domačin in naju začel nekaj spraševati v turščini. Že drugič tisti dan sem bil zamenjan za domačina. Ko je ugotovil, da se bomo težko zmenili, se je na ves glas začel smejati in kmalu sva postala atrakcija avtobusne postaje. Skoraj vsi potniki na postaji so se nagnetli okoli naju. K sreči se je od nekod pojavil domačin in nama v angleščini razložil, da bomo morali še malo počakati z nadaljevanjem vožnje. Zakaj točno, nama ni znal pojasniti. Lokalne zadeve, pač.

Po daljšem prisilnem postanku smo nadaljevali pot v Amasyo in tja prispeli pozno ponoči. Taksist nama je pomagal najti prenočišče in nalogo je pravil izvrstno, kar se je izkazalo predvsem naslednje jutro na zajtrku. Hrana v Turčiji si zasluži posebno pozornost. Zajtrki so resnično odlični. Olive, mlad sir, kumare, paradižnik, sadje, med, jajca, razne juhe in še bi lahko našteval. Kjerkoli sva se znašla so si bili zajtrki sicer podobni, a bolj na vzhod Turčije sva šla, bolj okusni so bili. Ostala hrana je tako ali tako povezana z mesom, nad čemer se tudi nisva ravno pritoževala.

Amasya je univerzitetno mesto, stisnjena v ozko dolino, po kateri teče reka Iris. Je pomembno zgodovinsko mesto. Znano je po značilnih otomanskih hišah, ki se razprostirajo ob reki. Nad mestom se nahajajo v skalo vklesane grobnice iz časov perzijske prevlade nad tem območjem in skupaj s hišami dajejo značilno kuliso mestu. Vsekakor je bil ta postanek prijetno presenečenje na poti.

Iz Amasye sva krenila do črnomorskega mesta Sinop, ki je prav tako univerzitetno mesto. V poletnem času je bilo bolj prazno, saj ni bilo študentov. Mesto samo po sebi ni noben presežek. Delovalo je, kot da bi se čas ustavil 50 let nazaj. A obmorska lega mu vseeno daje svoj čar.   Privoščila sva si nekaj dni ležernosti. Kopanje, počitek, dobra hrana, ne nujno v tem vrstnem redu. Vsa turška mesta imajo vsaj manjši park, kjer posedajo domačini, se menijo o aktualnih temah in seveda pijejo čaj. Lahko bi se reklo, da se družabno življenje vrti okoli čaja. Park v Sinopu je bil poseben zato, ker so v njem vse povsod ležali arheološki ostanki. Izgleda, da jih je v Turčiji toliko, da ne vedo kam bi z njimi.

V Sinopu sva želela kupiti avtobusno karto do Istanbula, a žal so bili vsi direktni avtobusi polni. Čez nekaj dni se je pričel ramadan, eden izmed najpomembenjših islamskih verskih praznikov, in očitno so ga vsi želeli pričakati v Istanbulu. Tako sva bila primorana prestopati v mestu Boyabat, kraj na podeželju z avtobusno postajo sredi makadamskega parkirišča, vse prisotnim dretjem, kaosom in umazanijo, a prijaznimi domačini.

Prihod v Istanbul je predstavljal manjši cenovni šok, saj so bile cene vsaj dvakrat višje od tistega, kar sva plačevala vzhodneje. Predvsem to velja za Sultanahmet, osrednji, stari del Istanbula, kjer se nahaja večina znamenitosti. Prepoznavno mestno kuliso tvorijo minareti Hagije Sofije, Modre in številne druge mošeje ter sultanova palača Topkapi. Park okoli palače je odlična priložnost za počitek v senci in umik od mestnega vrveža. Ker se je bližal začetek ramadana, je bilo mesto prepolno ljudi. Na hipodromu ob Modri mošeji so bile pripravljene stojnice za slave ob pričetku praznovanja.

Obvezen postanek v Istanbulu je tudi obisk Velikega bazarja, kjer je možno kupiti skoraj vse, kar si človek lahko izmisli. Stojnice okoli in pred bazarjem dajejo občutek, da je obzidje starega bazarja že davno postalo premajhno za vse željne zaslužka.

Poleg Sultanahmeta je privlačna turistična točka most Galata, ki poteka preko ožine Zlatega roga (Golden Horn) in povezuje najstarejši del mesta s predelom Beyoglu. Z mostu ribiči namakajo svoje trnke in upajo na srečo pri ulovu. Tu je daleč naokoli viden stolp Galata, ki se pne nad mestnim predelom.

Turčija je velika dežela, ki ima popotnikom kaj ponuditi. Odlična hrana, bogata zgodovina, pestra narava, prijazni domačini, obmorska letovišča in še bi lahko našteval. Nič nenavadnega, da sem se v Turčijo do sedaj vrnil že dvakrat in še je ostalo dovolj za raziskati.

[nggallery id=25] Besedilo in fotografije: Sašo Jenko