Martina PlojLjubljančana Tina in Oren, stara 34 in 41 let, že dve leti izpolnjujeta svoje dolgoletne sanje in potujeta po Aziji, odkrivata še neodkrite destinacije, okušata lokalne specialitete in vse to zapisujeta v svojem blogu Hungry for Traveling. V dveh letih sta prepotovala 14 držav: Japonsko, Južno Korejo, Tajvan, Indonezijo, Vzhodni Timor, Tajsko, Malezijo, Brunej, Singapur, Kambodžo, Filipine, Laos, Vietnam in južni del Indije. Trenutno se nahajata v njunem najljubšem azijskem mestu Bangkoku, kjer izpopolnjujeta svoj blog ter načrtujeta nadaljevanje njune poti proti naslednji destinaciji, Kitajski.
Avanturistična popotnika, najbolj srečna ob interakcijah z domačini…
Prav gotovo sva precej drugačna od velike večine popotnikov, predvsem tistih mlajših. Ugotavljava, da velika večina popotnikov oz. t.i. „backpackerjev“ dandanes potuje precej lagodno. V državo sicer priletijo sami, brez posrednika, a nato se večinoma poslužujejo turističnih aranžmajev, se vozijo v klimatiziranih turističnih avtobusih ali kombijih, spijo v najbolj popularnih turističnih hostlih in hotelih ter bolj ali manj jedo zahodnjaško hrano, kot so pizza, špageti in hamburgerji. Velika večina jih tudi obišče le najbolj obljudene kraje, tiste, ki so trenutno popularni in ki jim lahko nudijo vso lagodje zahodnjaškega sveta. Precej redki so tisti, ki se, tako kot midva, kdaj odpravijo v neznano, ki z domačini potujejo v natrpanem lokalnem avtobusu, ki spijo v mali sobici pri prijazni vaški družini. “Novodobni backpackerji”, kot sva jih sama poimenovala, pogosto sploh ne potujejo z nahrbtnikom temveč s kovčkom na koleščkih. Prenočitve, transferje in ture pa si preko spleta v celoti rezervirajo vnaprej.
S slednjim sicer ni nič narobe, a tovrstno potovanje ni za naju in v njem ne uživava. Potovanja za naju predstavljajo odkrivanje novih kultur, kulinarike, spoznavanje navad in običajev ljudi,ter uživanje v neznanem in nepoznanem, česar pa v varnem zavetju turističnih aranžmajev in obiskih najbolj obljudenih svetovno znanih znamenitosti ne začutiš v pravi in pristni meri.
Sama sva torej po naravi precej bolj avanturistična in sva najbolj srečna ob interakcijah z domačini. Tudi iz tega razloga večinoma uporabljava lokalni prevoz, jeva v lokalnih restavracijah in spiva v t.i. “homestay-ih”, kjer pravzaprav stanujeva pri lokalni družini.
Destinacije izbirava zelo spontano in potujeva praktično brez kakršnega koli načrta, prednostno pa izbirava manj poznane in manj obljudene kraje. Zelo rada imava tudi večja mesta, kjer se ravno tako izogibava najbolj turističnih predelov in vedno poskušava najti nastanitev v lokalni skupnosti, kjer lahko začutiva pravi utrip mesta in opazujeva vsakdanje življenje domačinov, stran od velikih turističnih množic.
Ideja za nastanek bloga in daljše potovanje…
Ideja o nastanku bloga se nama je porodila v trenutku, ko sva se dokončno odločila, da zapustiva najini dolgoletni službi in se odpraviva na popotovanje po svetu.
Vse se je začelo, ko sva marca leta 2015 za nekaj manj kot mesec dni odšla na dopust v Mjanmar. Potovanje po Mjanmarju naju je tako zelo prevzelo, da sva takoj ob vrnitvi domov začela sanjati o naslednjih destinacijah. Teh je bilo veliko, najinega razpoložljivega prostega časa pa bolj malo. In začela sva razmišljati… Veliko sva se pogovarjala… Če tega ne storiva zdaj, kdaj pa bova lahko? Najverjetneje nikoli. Življenje je eno samo. Zakaj bi ga zapravila in nikoli uresničila svoje velike želje po raziskovanju sveta? Ali bova, ko bova stara, obžalovala, da nisva imela dovolj poguma izstopiti iz konvencionalnega, pričakovanega, t.i. “normalnega” načina življenja in ga zaživeti tako, kot bi si sama želela? In odločitev je bila jasna.
Še pred najinim odhodom v svet sva postavila spletno stran ter odprla profila na Instagramu in Facebooku. Po nekaj mesecih na poti sva začela blog izpopolnjevati. Delala sva na izboljšavah, tako estetskih kot tudi funkcionalnih, a prostora za le-te je še veliko. Pravzaprav se prav v tem trenutku ukvarjava z nekaterimi spremembami in novostmi. Blog sva sprva postavila bolj za zabavo, za družino in prijatelje. Šele ko sva na severu Balija v Indoneziji spoznala dekle iz Nemčije, ki je ravno tako kot midva blog sprva pisalo za zabavo, danes pa je priznana blogerka in je to njena služba, sva začela razmišljati o tem, da bi tudi sama lahko poskusila ustvariti nekaj podobnega.
Kaj kmalu sva ugotovila, da je to pri najinemu načinu potovanja precej težko, saj se le redko za dlje časa ustaviva v kraju, kjer imava dobre pogoje za delo in malo distrakcij. Ko na primer uživava v bungalovu na sanjski plaži, sicer nimava veliko distrakcij, vendar sva pogosto brez internetne povezave, včasih celo brez elektrike. Po drugi strani pa imava ob obisku velemest ponavadi odlično hitro internetno povezavo, vendar pogosto bivava v majni sobici, v kateri je bolj ali manj samo postelja, ali pa sva v hostlu, kjer spoznavava veliko popotnikov in se zaklepetava. Sva zelo odprta človeka, kar je super, saj sva na potovanju zaradi tega spoznala ogromno različnih ljudi in sklenila številna prava prijateljstva, a naju slednje včasih ovira pri najinem delu za blog. Težko je torej najti prave pogoje za delo, ko si nenehno na poti, zato se v zadnjem času vedno več poslužujeva iskanja prebivališč preko platforme Trusted Housesitters, kjer v zameno za skrb za živalico ali dve bivava v udobnem stanovanju, kjer imava vse potrebne pogoje za delo. Slednje posledično tudi pomeni, da se v določenem mestu ustaviva za daljše časovno obdobje ter ga raziskujeva bolj umirjeno.
Razdelitev nalog pri ustvarjanju bloga in objav na socialnih omrežjih..
Nimava striktno ločenih nalog pri ustvarjanju bloga. Piševa oba. Tina je spretnejša pri ugotavljanju kakšne tehnične funkcionalnosti na platformi, ki jo uporabljava za pisanje bloga. Je tudi bolj organizirana in beleži vse kraje, restavracije, jedi, letalske lete, avtobusne prevoze ipd. Oren se ukvarja predvsem s pripravo fotografij ter z objavami na instagramu in facebooku.
Kot rečeno, najino bloganje je še vedno v zelo začetni fazi. Objav se (še) ne lotevava sistematično. Ko spiševa nekaj zanimivega, to objaviva. Precej se še loviva z izpopolnjevanjem same spletne strani, saj se sproti učiva. V zadnjem času sva se naučila veliko novega, tako da sva trenutno v fazi večjih sprememb, ki bodo vidne tako v estetskih kot tudi funkcionalnih izboljšavah na blogu.
Pri objavah se ne obremenjujeva s tem, da morava izstopati. Trenutno je najin edini cilj spisati čim več kakovostne vsebine, ki bi lahko najinim bralcem morda pomagala pri njihovih potovanjih, jih morebiti opogumila, da se tudi sami odločijo za določeno destinacijo, ali pa jim preprosto ponudila zanimivo in poučno čtivo. Zavedava se, da je popotniških blogov ogromno in da je konkurenca velika, ampak prepričana sva, da bodo bralci najinega bloga začutili iskrenost najinih besed ter najino ljubezen do potovanj in načina življenja, ki sva si ga izbrala. Prav gotovo se od večine drugih blogerjev razlikujeva po tem, da potujeva lokalno in da raziskujeva manj poznane in manj raziskane kraje, pa tudi po tem, da najin blog združuje dve pomembni stvari v življenju, potovanja in odlično hrano.
Kako varčevati za daljše potovanje…
Kakšnih posebnih strategij varčevanja nimava. Pred potovanjem sva bila oba zaposlena in nekaj sredstev sva privarčevala. Prodala sva avtomobila. Veliko ljudi misli, da je tovrstno potovanje zelo drago, ampak v resnici ni tako. Ljudje pozabljajo, da imamo doma veliko stroškov, kot so elektrika, kurjava, internet, kabelska televizija, mesečni računi za mobilni paket, nakup čistil, oblačil, novih čevljev za v službo, daril za rojstnodnevne zabave in poroke, vzdrževanje avtomobila, gorivo, dodatno zdravstveno zavarovanje in še bi lahko naštevala. Na potovanju je vse kar potrebujeva zdravstveno zavarovanje za tujino, nahrbtnik z nekaj oblačili, par natikačev ter milo in šampon. Internet poiščeva v barih, hotelih in restavracijah, televizije praktično ne gledava, voziva se z lokalnimi prevoznimi sredstvi, kupiva si samo tisto najnujnejše, kar dejansko potrebujeva. Stroški življenja so v veliki večini Azije bistveno nižji kot v Sloveniji, zato zapraviva precej manj, kot bi zapravila doma. Zastavljen imava dnevni limit, vse izdatke pa dnevno tudi beleživa, tako da sva ves čas na tekočem glede najinega finančnega stanja.
Blog Hungry for traveling pocedi sline …
Res je, najin blog je precej kulinarično usmerjen, saj oba zelo uživava v dobri hrani, predvsem pa rada poskušava nove jedi. Jedi, ki so nama posebej dobre, želiva preko bloga predstaviti širšim množicam ter jim z napotki pomagati kje in kako posamezno jed preizkusiti. Vse jedi, ki jih poskusiva, namreč skrbno in sistematično beleživa, predhodno pa o kulinariki posamezne države ali celo mesta narediva tudi raziskavo preko spleta. O tem, katere jedi so v določenem mestu najboljše in kje jih poskusiti, se veliko pogovarjava tudi z domačini. Kulinarika je odlična izhodiščna točka za pogovor, domačini so veseli, da se zanimava za njihovo hrano, midva pa zadovoljna, da lahko dobiva informacije iz prve roke.
Zelo težko bi izbrala le eno izmed držav kot „top“ kulinarično destinacijo. Hrana se v vsaki državi precej razlikuje in vsaka država ima za ponuditi zelo veliko odličnih jedi. Če bi šlo za življenje ali smrt, bi se najbrž lahko odločila za štiri kuhinje, ki so naju najbolj navdušile: japonska, tajska, vietnamska in malezijska, katere velik del predstavljata kitajska in indijska hrana.
Japonska kuhinja je zagotovo tista, ki vsako jed dovrši do potankosti, tista, ki je recimo temu najbolj perfektna. Na Japonskem sva poskusila tudi največ nenavadnih in eksotičnih jedi, kot so jajca hobotnice, majhne lignje, ki se v vodi svetijo (firefly squid), surovo konjsko meso, školjko morsko uho in še bi lahko naštevala. Vsaka jed je vedno pripravljena z veliko mero natančnosti in prav vse, kar sva poskusila na Japonskem, je bilo odlično.
Tajska kuhinja je ena najslavnejših na svetu in za to obstaja dober razlog. Ko začneš raziskovati tajsko kulinariko hitro ugotoviš, da ne gre le za slavni pad thai in zeleni kari, temveč za dolg seznam odličnih jedi, ki velikokrat vsebujejo lokalne sestavine, ki jih ni moč najti izven Tajske. Tajci so zagotovo največji svetovni mojstri balansa okusov, saj znajo v vsaki jedi perfektno uravnotežiti slano, sladko, kislo in pekoče. Poskusila sva že nešteto tajskih jedi, a je njihova kulinarika tako bogata, da je najin seznam želja še vedno dolg. Zelo rada imava pikantno hrano, zato nama je tajska kuhinja pisana na kožo, saj uporablja veliko čilija.
Za vse ljubitelje juh in rezancev, kamor spadava tudi midva, je Vietnam brez dvoma pravi raj. Ne gre le za svetovno znane spomladanske zavitke in govejo juho z rezanci imenovano “Pho”. V Vietnamu pripravljajo celo paleto odličnih juh iz različnih osnov od goveje do ribje, rakove, piščančje in svinjske, in vse juhe so izpopolnjene do potankosti. Njihova kulinarika vključuje tudi veliko surovih zelišč, tako da so obroki lahki in zelo zdravi. Vietnam je, kot sva že omenila, država, v kateri sva najmanj uživala v smislu samega potovanja, vsekakor pa je tudi država, v kateri sva neizmerno uživala v hrani.
Malezija je še ena država z izjemno kulinariko, na katero so močno vplivale kuhinje Kitajske, Indije, Indonezije in delno tudi Tajske. Malezija je kulturno in versko zelo mešana država, kar je vedno najboljši recept za odlično hrano. To je država, v kateri sva poskusila nekaj najboljših jedi, kot tudi država, ki naju je iz kulinaričnega vidika najbolj presenetila. Pravzaprav gre za nekakšno fuzijo kitajske, indijske in domorodske malajske kuhinje in rezultat je božanskega okusa.
Kako izbrati pravo restavracijo in jed…
Ko prideva v novo državo, včasih pa tudi že prej, začneva takoj raziskovati kje in kaj morava nujno poskusiti. Veliko raziskujeva po spletu in socialnih omrežjih, kjer slediva tudi določenim blogerjem in vlogerjem, ki svoje življenje posvečajo raziskovanju hrane. Prav tako se precej pogovarjava z domačini, ki naju znajo vedno usmeriti v pravo smer. Najraje namreč jeva v preprostih, lokalnih restavracijah, kamor zahajajo domačini in ki so ponavadi znane po samo eni ali dveh jedeh, ki jih znajo pripraviti z odliko in na katere leta in leta dan za dnem prihajajo domačini po še in še. Zelo pogosto pa se za restavracijo in jed odločiva tudi spontano. Ko vidiva, da pred kakšnim lokalom stoji veliko ljudi, je to za naju magnet in znak, da je zadevo vredno poskusiti. In zelo redko sva razočarana.
Tako rekoč v vsaki državi, ki sva jo doslej obiskala imava najljubšo restavracijo (ali več le-teh) in tudi kar nekaj najljubših jedi. Ker je spoznavanje hrane in okusov različnih držav ena izmed najinih prioritet na potovanju, sva v tem času poskusila že ogromno odličnih jedi, med nekaterimi pa so se nama nekatere res vtisnile v spomin kot izjemne.
Seznam je dolg, lahko pa vam predstaviva nekaj jedi, o katerih še vedno sanjava:
1. Jajčni rezanci z jeguljo, Tainan, Tajvan
2. Som Tam Thai (tajska solata iz zelene papaje, arašidov, suhih rakcev, čilija in limete), Tajska
3. Sarawak laksa (kariju podobna kokošja in škampova juha z rezanci, piščancem, škampi in omleto),
Borneo, Malezija
4. Fish head curry, Singapur
5. Khao Soi (svinjska juha z rezanci in neke vrste bolognese ragujem), Luang Prabang, Laos
6. Bun Cha (svinjski polpeti na žaru z riževimi rezanci, svežimi zelišči in posebno omako, v kateri vse prej omenjene
sestavine zmešaš), Hanoi, Vietnam
7. Soup Curry, Hokkaido, Japonska
8. Khao Soi (kariju podobna juha s severa Tajske, ki vsebuje tako kuhane rezance kot hrustljave ter piščanca ali svinjino),
Chiang Mai, Tajska
9. Korejski BBQ (korejski način priprave svinjine ali govedine na posebnem žaru za mizo z ogromno različnimi prilogami in
omakicami), Južna Koreja ali Japonska
10. Dumplings: sva velika oboževalca vseh vrst azijskih „žlikrofov“ in jih poskusiva kjerkoli na njih naletiva,
a verjetno sva še vedno najboljše jedla na Tajvanu ter v Penangu v Maleziji
Pomoč domačinov in kako pomagati domačinom…
Res je, veliko se druživa z lokalnimi ljudmi in na poti sva sklenila mnogo pristnih prijateljstev. Nekaj poznanstev sva imela že pred odhodom na potovanje, predvsem na Japonskem in Tajskem, kjer so se ob najinem prihodu za naju zelo potrudili, nekateri so naju gostili v svojem domu, drugi so z nama hodili po ogledih, nama predstavljali lokalne običaje in navade ter predvsem hrano, ki naju še posebej zanima. Peljali so naju v restavracije, za katere vedo le domačini, in naju naučili imena posameznih jedi, tako da jih zdaj lahko naročiva tudi sama.
Prav v vseh državah, ki sva jih do sedaj prepotovala, pa sva sklenila tudi veliko novih prijateljstev. Spoznala sva kar nekaj izjemnih ljudi, tako domačinov, kot tudi drugih popotnikov, in skupaj smo preživeli mnogo nepozabnih trenutkov. Vsi v Aziji so se izkazali kot izredno gostoljubni in radodarni ljudje, željni znanja, novih poznanstev in kultur. Vendar pa je med mnogimi novimi poznanstvi vedno nekaj takih, ki izstopajo. Midva sva se najbolj navezala na čudovito petčlansko družino na severu otoka Bali v Indoneziji ter na avstrijsko družino iz okolice Gradca.
Za balijsko družino sva izvedela od avstrijskega popotnika, ki sva ga spoznala na otoku Gili Meno. Tako navdušeno nama je pripovedoval o vasici na severu Balija in družini, ki ima na voljo le en zelo rustikalen bungalovček za oddajo, da sva se v trenutku odločila, da jih morava obiskati. Izkazalo se je, da so se z oddajo začeli ukvarjati le nekaj tednov pred najinim obiskom, tako da sva bila ena izmed njihovih prvih gostov. Tam sva preživela verjetno najlepših pet dni na Baliju. Bila sva edina turista v celi vasi in celotna izkušnja je bila resnično magična. Tako magična, da sva se 14 dni kasneje vrnila. V tem času so uspeli postaviti še en bungalov za oddajo. Odločila sva se, da družini pomagava. Najprej sva fotografirala oba bungalova ter okolico, nato pa za njih ustvarila račun na platformi Airbnb z detaljnim opisom posestva. Prav tako sva jih naučila, kako platformo uporabljati. Ko sva se 6 tednov kasneje še tretjič vrnila, je že bilo več gostov in postavljen je bil še tretji bungalov. Danes, dobro leto kasneje, so skoraj stoodstotno zasedeni, imajo štiri bungalove, masažni salon in okrepčevalnico, na tabli ob cesti pa visi najina slika. Med nami se je spletla zelo posebna vez in resnično upava, in na skrivaj načrtujeva, da jih kmalu ponovno obiščeva.
Družino iz Gradca sva spoznala na otoku Atauro v Vzhodnem Timorju.
Kristina in Helmut ter njuna takrat 8-letna hči Eleonora so se, podobno kot midva, odpravili na 11-mesečno potovanje po svetu. Iz Vzhodnega Timorja, kjer smo se spoznali, so pot nadaljevali po Avstraliji in Novi Zelandiji, midva pa sva odšla na Tajsko in v Kambodžo. Ves čas smo ostali v stiku in 6 mesecev kasneje smo se z nekaj načrtovanja in usklajevanja ponovno srečali, tokrat na Filipinih. Tudi z njimi sva se kasneje srečala še tretjič, in sicer na otoku Borneo v Maleziji.
Domačinom poskušava pomagati tako, da se poslužujeva njihovih storitev.
Izbirava majhne družinske restavracije, nakupujeva v manjših družinskih trgovinicah in spiva v t.i. homestay-ih ter k takemu početju spodbujava tudi druge popotnike ter bralce najinega bloga. Beračem in otrokom ne dajeva denarja, čeprav se nama včasih res zasmilijo. Misliva namreč, da s tistimi nekaj evri, ki bi jih lahko podarila, ne bi rešila življenj teh ljudi, naredila pa bi lahko več škode kot koristi, predvsem pri otrocih. S takšnim početjem bi le spodbudila še več otrok k beračenju. Zaradi vseh tujcev, ki beračem dajejo denar, smo v njihovih očeh vsi bogati. In posledic je veliko. Otroci pogosto raje beračijo, kot da bi hodili v šolo, včasih tudi starši izkoriščajo svoje otroke za beračenje, belcev ne vidijo več kot ljudi, temveč kot vreče denarja. Ko se nama nekdo res zelo zasmili in vidiva, da potrebuje pomoč, mu nameniva šop banan, mango ali pa mu kupiva obrok pri lokalnem prodajalcu.
Najljubša destinacija …
To je vprašanje, ki nama ga zastavijo pogosto, odgovor nanj pa je praktično nemogoč. Potovanje po vsaki državi, ki sva jo obiskala, je bilo posebno doživetje, prav vsaka ima za ponuditi veliko lepega in v vsaki sva imela veliko nepozabnih izkušenj, kar je za naju najpomembneje. Izkušnje so namreč tisto, česar nikoli ne pozabiš.
Vzhodni Timor je bila zagotovo zelo zanimiva in najbolj avanturistična destinacija, ki sva jo obiskala. Ta majhna državica ujeta med Indonezijo in Avstralijo je izredno revna in nerazvita s praktično neobstoječo turistično infrastrukturo, tako da so bili kakršnikoli premiki zahtevni in dolgotrajni, a hkrati izredno nagrajujoči. Tukaj sva se tudi prvič poslužila t.i. Couchsurfing-a (prijazni ljudje popotnikom preko spletne platforme ponujajo svoj kavč ali pa sobo brez plačila) in imela odlično izkušnjo.
Država, ki naju je verjetno najbolj pozitivno presenetila je Laos. Tam sva preživela dva meseca in neizmerno uživala. Laos je zelo mirna država s počasnim tempom življenja, prijaznimi ljudmi, čudovito in neokrnjeno naravo, odlično hrano ter najboljšim pivom v Aziji. Popotniki jo ob obisku jugovzhodne Azije velikokrat izpustijo, saj nima morja, kar je po najinem mnenju velika škoda, ker ima ogromno za ponuditi.
Država, nad katero sva bila najbolj razočarana, pa je zagotovo Vietnam. Tam sva sicer preživela kar 9 tednov in nisva imela ravno sreče z vremenom, a najbolj razočarana sva bila pravzaprav nad ljudmi. Ti so bili pogosto neprijazni, priča pa sva bila tudi številnim goljufijam in postala celo žrtev kriminala. Vietnam je edina država v Aziji, v kateri sva imela več neprijetnih izkušenj, od goljufije z rezervacijo sobe preko platforme Airbnb, do lažnivega turističnega vodnika, ki se ni držal obljub, in na žalost tudi izkušnjo ropa, ko sta dva mladeniča na motorju Tini iz rame nasilno izpulila torbico, pri čemer se je precej hudo poškodovala. Sva pa v Vietnamu neizmerno uživala v hrani, ki je zagotovo ena najboljših in najbolj raznolikih v celotni Aziji.
Največ časa sva preživela na Tajskem, ki ji praviva tudi najin azijski “dom”. Na Tajsko so naju prišli večkrat obiskati prijatelji iz Slovenije, enkrat tudi prijatelji iz Makedonije in enkrat celo najini mami. Tajska je turistično razvita in zelo prijazna država, kjer je vse enostavno. Poleg tega sva zaljubljena v tajsko hrano, obožujeva Bangkok in tam imava tudi veliko lokalnih prijateljev.
Prav o vsaki državi, ki sva jo obiskala, bi torej lahko povedala nešteto zgodb in vsaka zase je bila čudovita in posebna. V nekaterih so naju navdušili pristni, prijazni ljudje, v drugih sanjske plaže, spet v tretjih odlična hrana ali kakšna zgodovinska znamenitost.
Ravnokar sva se vrnila iz raziskovanja južne Indije, kjer sva prav tako neizmerno uživala. Indija je zelo raznolika država, ki ponuja praktično vse, od prečudovite obale, tropske džungle, puščave, do hribov in gora. Ima tudi ogromno zgodovinskih in kulturnih znamenitosti, zanimivih mest in bogato kulinariko. Vsekakor se želiva v prihodnje vrniti in prepotovati še ostale dele te izredno zanimive države.
Destinacija, o kateri že dolgo sanjava, pa je Kitajska, za katero bova v kratkem začela urejati vlogo za vizum. Od mnogih ljudi sva slišala, da je lahko pridobitev vizuma precej dolga, zapletena in na splošno neprijetna naloga, ampak srčno upava, da nama uspe in da kmalu začneva z raziskovanjem te dežele. Kitajska naju zelo zanima predvsem iz kulinaričnega vidika, saj je imela močan vpliv na današnjo kulinariko večine azijskih držav: od Japonske in Koreje, pa do Tajske, Kambodže, Vietnama, Laosa, Malezije in ostalih.
Načrti za prihodnje…
Kot sva že omenila, bova v prihodnosti poskušala blog postaviti na višjo raven, predvsem z dodajanjem odličnih vsebin in nasvetov ter izboljšanjem funkcionalnosti spletne strani. Potrebnega bo veliko dela, a na srečo naju to delo zelo osrečuje. Dolgoročna želja je seveda, da bi lahko z blogom tudi kaj zaslužila ter še naprej uživala v tovrstnem načinu življenja.
Začenjava pa še z enim zelo zanimivim projektom. V zadnjem letu sva nekaterim prijateljem in sorodnikom, ki so želeli na dopust ali potovanje v Azijo, po meri pripravila program s preverjenimi informacijami o cenah, prevozih, nastanitvah, restavracijah, znamenitostih itd. Vsi so bili izredno hvaležni in zadovoljni in tako se nama je porodila ideja, da bi tovrstno storitev ponujala vsem. Opazila sva namreč, da bi dandanes vse več ljudi rado potovalo samostojno, torej brez turistične agencije in vodiča. Vse več ljudi ne želi vedno obiskati le najbolj obljudenih turističnih krajev, ki so prepogosto tako natrpani s turisti, da v njih ne moreš več uživati. Ljudje si želijo avantur, stikov z domačini in avtentične hrane. Žal pa mnogim ob službi, vseh hišnih opravilih in ostalih obveznostih preprosto zmanjka časa, da bi vse to sami raziskali. Tam nastopiva midva. Preko pogovora po skypu ali kakšnem drugem mediju bi stranke izrazile svoje okvirne želje, denarni limit, čas potovanja, ipd. midva pa bi jim sestavila potovanje po meri.
Trenutno na najini spletni strani te storitve še ne ponujava, saj sva v pripravi tekstov in materiala zanjo. Če bi bil kdo izmed bralcev zainteresiran, naju seveda lahko kontaktira preko spletne pošte, Facebook-a ali Instagrama-a, in z veseljem se bova odzvala.
Načrti glede potovanja pa so zelo enostavni: potovati in raziskovati še naprej, dokler nama bodo finance to omogočale in dokler naju bo potovanje še osrečevalo.
Popotniški nasvet …
Vsem vašim bralcem bi svetovala: Čim več potujte! Ni res, da si tega ne morete privoščiti. Le prioritete si je potrebno postaviti. Dandanes so letalske karte vse cenejše in svet postaja vse manjši, informacije pa so zahvaljujoč ekipam, kot je ekipa Izleta na Dlani, resnično na vaši dlani. Z vsakim potovanjem boste postali veliko bogatejši, tolerantnejši in tudi srečnejši.
Dodaj komentar