Urska
Za moje rojstnodnevne počitnice sem si letos izbrala polet do tanzanijskega otoka Zanzibarja.
Že dolgo sem se tja odpravljala zaradi možnosti plavanja z divjimi delfini in deževno obdobje (od marca do maja) je bilo ravno pravi čas za to aktivnost. Predvsem zato, ker sem se izognila veliki gneči in lahko v miru zaplavala med temi ljubkimi morskimi sesalci. Vsekakor ena izmed najčudovitejsih izkušenj v mojem življenju. Delfini so bili minimalno nadlegovani in ostali svobodni in divji, kot si vsaka žival zasluži. Ob trenutkih sem jim bila tako blizu, da bi se jih lahko dotaknila, nato so že izginili in sem slišala samo še njihovo žvižgajoče oglašanje.
Počitnice so se na koncu odvile povsem drugače, kot sem si predstavljala pred odhodom (v mislih sem se videla zgolj na plaži s svežimi sadnimi sokovi v roki). Po dolgem času sem se spet odločila za Couchsurfing, saj sama preprosto za rojstni dan ne bi želela biti.
S spoznavanjem ljudi nimam nikoli problemov, tako sem tudi tukaj bila kmalu v prijetnem krogu domačinov, ki so me vpeljali v svoje vsakdanje življenje. Fantje, ki sem jih spoznala preko moje gostiteljice, so zame uredili in me pospremili na vrsto izletov, a najzanimivejša izkušnja je bila vsekakor dan, ki sem ga preživela pri družini enega izmed njih. Tudi tukaj sem seveda pomagala pri pripravi kosila. Priznam, da je bilo izredno naporno, predvsem so me zaradi sedenja na tleh in stegovanja k različnim posodam boleli hrbet in noge, na tleh zakurjen ogenj pa je še potenciral vročino, zaradi katere smo se vse ženske lepo nasavnale. Kljub temu nam je uspelo pripraviti vrsto jedi. Ribja juha s kokosovim mlekom (mleko stisnjeno iz ročno nastrganega kokosa, seveda), banane s kokosovo omako, riž z začimbami (Zanzibar je znan kot otok začimb) ter kachori – krompirjevi ocvrtki prav tako z ribami, čilijem in ingverjem. Chapatije bomo prihranili za naslednjič. Mojo najljubšo kislo juho urojo s kachorijem, falaflom in razno zelenjavo pa bi po moje vedela zimprovizirati tudi sama.
Jedli smo na tleh in z rokami, ženske ločeno od moških, seveda, in ker je kuhanje vzelo kar ogromno časa (4 ure za relativno preproste jedi) sem jim nekako odpustila navidezno lenobo. Kar se nam je tujcem v Afriki pogosto zdelo smešno je namreč, kako ljudje delajo nič. Dobesedno sredi ničesar sedijo in delajo nič. Saj imamo tudi pri nas veliko nezaposlenih, a se tem še zmeraj vedno kam mudi, predvsem na ulici ne boš nikogar videl stati in gledati v zrak. V številnih afriških deželah pa smo se pogosto smejali prav iz tega.
Na moj rojstni dan so me prijatelji popotniki presenetili z večerjo, torto, darilom in zabavo v lokalni diskoteki, ki me je prijetno presenetila s tanzanijsko in nigerijsko glasbo, smešen pa je bil predvsem način plesanja, saj so se vsi ob plesanju premikali v krogu, kot pri nas na drsališčih. Kljub temu, da mi diskoteke in klubi ne dišijo pretirano, je bila ta izkušnja precej simpatična. Seveda samo s 5% ženskih udeleženk. To sploh ni čudno, če upoštevamo, da je Zanzibar pretežno muslimanski. Tja se torej nikakor ne odpravljajte v času ramadana (in to rečem, čeprav sama obožujem ramadan). Religijo spoštujem, a vendar je bilo tukaj opaziti skoraj toliko dvoličnosti kot v Dubaju. Vse restrikcije na zunaj veljajo, a vendar si nato doma vsi prižgejo Mtv in se naslanjajo nad vulgarnimi videospoti, polnimi golote. Moja gostiteljica mi je povedala, da so dobri ljudje, če jih spoznaš za kratek čas, a ko jih spoznaš bolje, ugotoviš, da so njihove moralne vrednote in empatija zelo šibki.
Na otoku sem se znašla in našla tudi s slovenskim potopiscem, ki me je okregal glede mojega načina potovanja že na samem začetku, ko sem želela pustiti napitnino. Sama vem, da je vedno lepo, če kdo nagradi tvoje delo, ampak različne kulture, različna dojemanja. Na Japonskem je žaljivo, v ZDA se glede na kvaliteto storitve pričakuje 15-20%, tukaj pa ima menda malo drugačen učinek … Turisti tako in tako ze plačujemo višjo ceno, kot domačini (za kar mi je iskreno povedano vseenno), če pustiš še napitnino, pa se jim nato porodi ideja, da smo zmožni plačati še več. Ni nekega občutka hvaležnosti, ampak jim misli takoj odnese v smer kako dvigniti ceno tudi ostalim. Ne gre namreč za resnično smešno nizke vsote, kot jih je moč najti v Aziji, saj je Afrika s turističnega vidika kar draga. Kar je smešno pa je, da bodo velikokrat na primer izdelki, za katere vam bodo trgovci zagotavljali, da so ročno delo njih ali njihovih znancev, proizvedeni ravno v Aziji in to masovno. Mnogi prevozniki ali vodiči vam bodo radi pripovedovali zgodbe o svojih družinah in načrtih za prihodnost za katere je potreben denar, kar hitro odpre marsikatero denarnico. Dobri trgovci pač lažejo in tudi tukaj ni bilo nič drugače.
Besedilo: Urška
Mene bi pa kaj vec zanimalo o samem potepanju po zanzibarju, kaj si obiskala, da bi rekla da je vredno ogleda in mogoce kaj kar ni ravno v vodniku in je bolj neturisticno. Pa plavanje z delfini…si sla preko organiziranih ˝izletov˝ ali v lastni reziji (recimo z domacinom in njegovo barko)? Zanima me tudi okvirna cena.
Lp, Ajda
Torej, na koncu greš zmeraj z domačinom in njegovo barko. Sem poskusila v lastni režiji in z agencijo. Z domačinom, ki sem ga tam spoznala in mi je delal družbo večino časa, sva šla ob dogovorjeni uri direkt v pristanišče in poiskala barko. Gostiteljica mi je rekla, naj nikakor ne plačam več kot 15.000 in mi rekla koga moram poiskati, a sem neumna zaupala prijatelju, ki seveda ni nikakor pomagal pri zbijanju cene, kvečjemu me je prepričeval, da je v tem obdobju to normalna cena. Plačala sem torej enkrat več. Če si dobra pri barantanju, super, jaz nisem. Na ta način sem šla na Prison island, kjer so svoj čas trgovali s sužnji, zdaj pa tam najdeš želve. Na poti nazaj še snorklanje, v bistvu je prednost tega predvsem, da si sam in lahko počneš, kar hočeš. Podobno smo se zmenili za spice tour. Vzeli smo dala dala (javni shuttel, must do:)) z dvema domačinoma, ta dva sta poklicala kolega, ki ima nasad, ta kolega še enega kolega in imeli smo res super družbo, ki smo ji na koncu sami plačali, koliko smo pač hoteli. Z agencijo so nato organizirani raznorazni izleti. Jaz sem odšla na safari blue in moram priznati, da ne bi šla še enkrat ravno zato, ker je bilo preogromno ljudi. Meni najljubši del je bila vožnja do tja, saj so mi v agenciji predlagali zastonj prevoz, ki je bil na tovornjaku, ki je tja dostavil hrano. Snorklanje je krasno in plaže tudi, ampak ja, verjamem, da tudi tebi ne bi bilo všeč. Plavanje z delfini sva šli sami z nizozemsko prijateljico. Odločili sva se zadnji hip in plačali vozniku taksija, ki je nato vse organiziral. Ona se je trudila zbiti ceno, kolikor je šlo, ampak nerelevantno. Odpeljal naju je do plaže, tam sva se vkrcali na majhen čoln, sami z dvema domačinoma, in nato smo se odpeljali proti delfinom. Na poti nazaj sva imeli v ceno všteto kosilo in še postanek v Jozani forest, kjer je moč videti rdeče opice. Ker obožujem živali mi je bilo všeč, še posebej, ker niso zaprte, ampak pač prebivajo v tem gozdu. Če te zanima predlagam, da ne plačuješ vstopnine, ampak se tam ustaviš, videla jih boš že na parkirišču, dlje pa tam nimaš kaj za početi, še posebej, če si že videla mangrooves. Jaz bi ostala dlje časa na plaži, kjer sva šli plavat z delfini, ker je raj za fotografijo. Kot sem rekla, plaž nadalje nisem raziskovala, ampak so res prekrasne, tako da obvezno naokrog. Povsod bo moč dobiti domačina z barko, ki te bo popeljal kamorkoli boš hotela in bo neprimerljivo boljše kot z agencijo.
Torej, na koncu greš zmeraj z domačinom in njegovo barko. Sem poskusila v lastni režiji in z agencijo. Z domačinom, ki sem ga tam spoznala in mi je delal družbo večino časa, sva šla ob dogovorjeni uri direkt v pristanišče in poiskala barko. Gostiteljica mi je rekla, naj nikakor ne plačam več kot 15.000 tanzanijskih šilingov (9$) in mi rekla koga moram poiskati, a sem neumna zaupala prijatelju, ki seveda ni nikakor pomagal pri zbijanju cene, kvečjemu me je prepričeval, da je v tem obdobju to normalna cena. Plačala sem torej enkrat več. Če si dobra pri barantanju, super, jaz nisem. Na ta način sem šla na Prison island, kjer so svoj čas trgovali s sužnji, zdaj pa tam najdeš želve. Na poti nazaj še snorklanje, v bistvu je prednost tega predvsem, da si sam in lahko počneš, kar hočeš. Podobno smo se zmenili za spice tour. Vzeli smo dala dala (javni shuttel, must do:)) z dvema domačinoma, ta dva sta poklicala kolega, ki ima nasad, ta kolega še enega kolega in imeli smo res super družbo, ki smo ji na koncu sami plačali, koliko smo pač hoteli (bili smo trije, vsak je dal 10.000 – 6$). Z agencijo so nato organizirani raznorazni izleti. Jaz sem odšla na safari blue in moram priznati, da ne bi šla še enkrat ravno zato, ker je bilo preogromno ljudi. Meni najljubši del je bila vožnja do tja, saj so mi v agenciji predlagali zastonj prevoz, ki je bil na tovornjaku, ki je tja dostavil hrano. Snorklanje je krasno in plaže tudi, ampak ja, verjamem, da tudi tebi ne bi bilo všeč. Plavanje z delfini sva šli sami z nizozemsko prijateljico. Odločili sva se zadnji hip in plačali vozniku taksija (mislim da je bilo 30$ na osebo), ki je nato vse organiziral. Ona se je trudila zbiti ceno, kolikor je šlo, ampak nerelevantno. Odpeljal naju je do plaže, tam sva se vkrcali na majhen čoln, sami z dvema domačinoma, in nato smo se odpeljali proti delfinom. Na poti nazaj sva imeli v ceno všteto kosilo in še postanek v Jozani forest, kjer je moč videti rdeče opice. Ker obožujem živali mi je bilo všeč, še posebej, ker niso zaprte, ampak pač prebivajo v tem gozdu. Če te zanima predlagam, da ne plačuješ vstopnine, ampak se tam ustaviš, videla jih boš že na parkirišču, dlje pa tam nimaš kaj za početi, še posebej, če si že videla mangrooves. Jaz bi ostala dlje časa na plaži, kjer sva šli plavat z delfini, ker je raj za fotografijo. Kot sem rekla, plaž nadalje nisem raziskovala, ampak so res prekrasne, tako da obvezno naokrog. Povsod bo moč dobiti domačina z barko, ki te bo popeljal kamorkoli boš hotela in bo neprimerljivo boljše kot z agencijo.
To so najbrž stvari, ki jih večina počne na Zanzibaru. Kar ni v vodniku pa boš morala odkriti sama. Jaz sem pač večino časa spoznavala ljudi, njihova vsakdanja življenja in, kot omenjeno, kuhala. Upam, da tudi ti najdeš kaj zase! 😉
Pozdravljena,
jaz sem si pa rezervirala dopust v koncu aprila in v zacetku maja. Glede na priporocila ki jih berem, da je v tem casu samo dez in komarji, me zanima kaksno izkusnjo si imela ti z vremenom? Kaj pomeni to dezevno obdobje, da cele dneve pada dez ali da pada vsak dan in vmes posije tudi sonce? Ker v Aziji mi je boljsa nizka sezona, res da je lahko vsak dan dez ampak to traja kaksno uro ali 2 na dan. Je pa sreca, da je veliko manj turistov v taksnem obdobju 🙂
Hvala lepa za odgovor.
Sonja
Sem presenečena, da sem ta del dogodivščine izpustila. Imela sem letalsko karto do Dar es Salaama, kjer nismo mogli pristati, pred nami je namreč drugo letalo zaradi deževja zletelo s proge. Divertali smo tako v Mombaso, dodali gorivo in se nato vrnili v Dar es Salaam, ko sem že zamudila svoj let na Zanzibar. Primorana sem si bila sredi noči poiskati prenočišče in na srečo spoznala nemškega popotnika, s katerim sem šla do njegove nastanitve. V mestu so bile prave poplave, glavne ulice so bile pod vodo, a se je dalo premikati z avtomobilom. Naslednji dan sem se odločila za prvi trajekt na otok.
Samo vreme na otoku je res bilo večinoma deževno in zato tudi nisem preživela veliko časa (mogoče samo dva dni) na plaži. Ulice Stone Towna so bile prelepe v dežju, deli mesta, ki pa niso tlakovani so bili precej blatni. Kolikor se spomnim, so temperature bile prijetne, a nikakor tako visoke kot v Aziji, mislim, da nas je kdaj pa kdaj tudi zazeblo. Koliko časa je deževalo bi težko rekla, deževalo je res vsak dan, ampak ni nikoli oviralo naših dnevnih aktivnosti, zmeraj nas je nekako spremljalo sonce. Upam, da so ti te informacije bile v pomoč!
živjo, ful zanimivo! mene tudi v tanzanijo pa na zanzibar vleče, spoznavat delfine, naravo, sadje in domačine:) imaš kakšen nasvet, kako najceneje priti tja? odkoderkoli iz evrope…ful hvala, in še naprej uživaj v potovanjih!!! 😉