Izlet na dlani

Layover: Jakarta

IMG_jakarta_630

Slaba stran našega dela je, da si ne moreš privoščiti veliko fleksibilnosti, predvsem kar se časa tiče. Veliko težje kot kjerkoli drugje (predvsem zaradi prometa), je to na Jakarti. Tako sem si tokrat preprosto najela svojega šoferja in vodiča, ki sta me popeljala iz mesta v krasen svet plantaž čaja, ulične hrane in eksotične vegetacije.

Kljub temu, da sem se dolgo ukvarjala s tem, kar si v Jakarti želim ogledati, se mi je nekako vmes nekaj moralo zalomiti in sem namesto v tempelj, ki sem ga videla na slikah, zašla v meditacijski center. Že pri vhodu v center se mi je zdelo čudno, nic ni izgledalo kot na internetu, vrata so bila zaprta za javnost in moj vodič se je kar nekaj časa trudil, da je priklical oskrbnika in se nato z njim dogovoril, da je poklical glavnega meniha. Se nekaj časa je vzelo dogovarjanje z le-tem in razlaganje kdo sem in kaj hočem in prej kot sem se zavedala, smo že bili za stenami centra, v čudoviti majhni oazici sredi Bogora. Oskrbnik me je popeljal do budističnega templja, nato pa so me pustili samo, saj je konec koncev šlo za meditacijski center in se je od mene pričakovalo, da bom tam nekaj ur meditirala. Bravo, Urška. K sreči sem na zadnjem layoveru v Bangkoku res šla v budistični tempelj, kjer so me celo dopoldne učili meditacije, tako da se mi je vsaj približno sanjalo, kaj početi.  A  ker sem prisla direktno z leta, popolnoma neprespana in kar lepo jetlagged, je moja koncentracija bila ničla. Vseeno sem si vzela čas in se umirila v poslušanju ptičjega petja in šumenju krošenj, medtem ko je veter pripihaval meni najljubši vonj – po sveže pokošeni travi. Od nekod so se zaslišali celo opičji glasovi, za katere sem mislila, da so sicer stvar moje domišljije, a se je izkazalo da so bili resnični.

Po meditaciji sem si ogledala preostanek centra in odkrila številne živali, ki so jih menihi imeli naokrog. Od majhnih zajčkov, gibonov, pavov in drugih eksotičnih ptic, pa vse do ovac, divjadi in krav. Zagotovili so mi, da nobene od živali ne ubijejo za hrano, saj so striktni vegetarijanci. O tem, da so nekatere imeli zaprte, nisem želela diskutirati, saj sem že prevečkrat opazila, da budisti, ki tako ljubijo živali, ne razumejo, da mnoge od teh bolj kot ljubezen in spoštovanje, potrebujejo prostost. Z dreves so mi utrgali še marakuje in papaje, nato pa smo se odpeljali do Puncaka na plantaze caje.

Po poti  ni manjkalo čudovite ulične hrane od gado-gadoja (zelenjava z arašidovo omako) do gemblonga (riž s kokosom v hrustljavi skorjici iz rjavega sladkorja) … Moj vodič me je neprestano bombandiral z zanimivimi informacijami o indonezijskih ritualih in tradicijah. Za nekatere sem ze slišala, kot na primer za kulturo Toraja na Južnem Sulawesiju, kjer mora žena po moževi smrti (in obratno) prirediti veliko slavlje v čast umrlega. Za slavje se potrebuje 300 glav goveda in 300 prašičev. Vse dokler se tega  ne zagotovi, mora umrli (oz. razpadajoče truplo le-tega) ostati v hisi, naj  bo to par dni ali let. Domačini, ki sledijo tej tradiciji so se na smrad navadili in ga poskušajo zakriti z raznimi začimbami, poleg tega so spalnice namerno narejene tako, da imajo primerno prezračitev. Nadalje se na Severni Sumatri moški ne more poročiti (s pripadnico istega plemena), če v enem poskusu ne preskoči 2 metra visoke skale (jumping stone), brez kakršnih koli pripomočkov. Obstaja pa tudi družba na Zahodni Sumatri, ki je alternativa znani patriarhalni skupnosti, torej matriarhalna skupnost, kjer morajo ženske plačati za moškega, ki ga želijo omožiti in delati za to, da preživijo celotno družino, medtem ko možje skrbijo za otroke in dom. Komentar nemske kolegice: “So they are basically completely useless!”

Indonezija ima cel kup zanimivih in neverjetnih tradicij, ki se nadaljujejo vse do vasi Terunyan na Baliju, kjer mrtve puščajo ob drevesu Taru Menyan (območje je tako posejano z lobanjami) pa do kanibalov na Borneu (Borneo head hunters), ki so nekoč prežali predvsem na pripadnike novih kultur, danes pa, kot povsod po svetu, zgolj na živali. Ogromno idej za odkrivanje na dopustu skratka.

Po sprehodu do slapov v Cibodias parku, sem nakupila se zaloge hrane, vse do sladkega krompirja, znamenitega dodo-ja (po ogledu Anthony Bourdainovega “No reservations”), ocvrte špinače, sadja in avokada. Pozabila sem na kayo, a zahvaljujoč mojim indonezijskim prijateljem v Dubaju, sem le-to dobila v dar takoj po vrnitvi. Na poti nazaj sem dozivela se pravi 4 urni traffic jam in takoj po prihodu v hotel (Pullman Central Park), ki je po svoje prav tako vreden ogleda, saj je opremljen kot prava contemporary art galerija, poklepetala s prijateljem, ki živi v Jakarti. Pred letom mi je tako uspelo spati slabih pet ur, ampak je bilo vsekakor vredno pestrega dne.

Urska

Urska je zadnja leta zivela in v okviru prostovoljnih mednarodnih programov delala v kulturno popolnoma raznolikih drzavah. Zdaj živi v Dubaju in dela kot stevardesa za eno izmed prestižnejših letalskih družb. V blogu opisuje prigode na layoverih z mnogih svetovnih destinacij, upa pa tudi na nasvete bralcev, kako čim bolje izkoristiti prosti čas v teh mestih.

Dodaj komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Your Header Sidebar area is currently empty. Hurry up and add some widgets.