Objava potopisnih reportaž, člankov

Nedavno nazaj sem od kolega dobila vprašanje, kako je z objavljanjem potopisnih člankov. Ker sem prepričana, da ni samo on eden tistih, ki jih o tem kaj več zanima, sem sklenila, da nekaj mojih izkušenj pri vsem tem, delim tudi z vami.

Sama sem daleč od znanih piscev, a se v svojem prostem času s tovrstnim pisanjem ukvarjam že približno šest let. Moje reportaže izhajajo v različnih tiskanih medij, zato sem sklenila da s svojimi nasveti morda vendarle pomagam kakšnemu, ki si  kdaj želi objaviti kakšen svoj potopisni članek.

1. KAKOVOSTNE FOTOGRAFIJE

Eno izmed najosnovnejših pravil je ta, da imate kakovostne fotografije, saj se tiste bolj zahtevne revije z besedilom ne ukvarjajo pred ogledom vaših fotografij. Lahko imate fantastično zgodbo, a če bodo vaše fotografije slabe, lahko kar pozabite na objavo.

2. ZANIMIVO BESEDILO

Vse polno je splošnih potopisov, ki roko na srce, skoraj da nikogar več ne zanimajo. Bodite drugačni, izvirni in pišite o stvareh, o katerih ne žvižgajo že vrabci na strehah. Za dobro popotniško reportažo je nujno potrebna zanimiva in redko slišana zgodba. Lahko so o njej že pisali drugi, a le vi sami jo lahko doživite popolnoma drugače, zato v besedilo vključite sebe – svoje doživljanje, poglede, razmišljanje, zanimive informacije za druge popotnike.

3. NE NAKLADAJTE

Sem in tja seveda omenite kakšno dejstvo, letnico, pomembno ime, a ne pretiravajte s tem, saj se vsi takšni podatki z lahkoto najdejo na spletu in se ljudje ob tovrstnih informacijah hitro začnejo dolgočasiti.

4. NE PREHITEVAJTE

Velikokrat se zgodi, da ljudje nekaj napišejo in zadevo pošljejo kakšnemu uredniku. Naj se vam pri tem nikakor ne mudi preveč. Besedilo večkrat preberite, prespite in popravite malenkosti, zaradi katerih bo vse skupaj bolj berljivo.

5. BODITE SAMOKRITIČNI

Bo že držalo, da vsi vendarle niso pisci, a konec koncev se tudi to da naučiti. S pravo mero samokritičnosti se da marsikaj narediti bolje in tudi veliko bolj uspešno.

6. KONTAKT Z UREDNIKI

Pogosto ljudje mislijo, da je za objavo potrebno imeti veze. Jah, seveda tudi to kdaj drži, a vendarle to ni pogoj. Sama nisem nikogar poznala, sem in tja že kdaj obupala, a na koncu vendarle vztrajala. Kot kaže se je na koncu moja trma izplačala.

7. OBJAVA REPORTAŽE in PLAČILO

No, in če boste med poplavo popotniških piscev vendarle prišli do želene objave, le še opozorilo… Velikokrat ljudje zmotno mislijo, kako bajni zaslužki so z objavami. Vse od kar je državo prizadela recesija, se pogosto dogaja, da je edino »plačilo« zgolj vaše zadovoljstvo, ko vidite objavljen svoj članek.
Seveda, še vedno se najdejo tisti, ki tovrstno pisanje nagradijo, a tudi tu situacija ni rožnata. Kljub temu, da s podpisom avtorske pogodbe, s katero na izdajatelja prenesete vse avtorske pravice, bo vaš bančni račun bogatejši zgolj za minimalen znesek, s katerim si lahko privoščite kakšno kavo ali nekaj kepic sladoleda.

Če vam nasveti niso vzeli poguma in v vas že dolgo raste želja po pisanju, je sedaj pravi trenutek. Prav zaradi slabega plačevanja se marsikdo odloči, da preneha s pisanjem za revije. Žal to povzroča tudi slabše prispevke, a če mislite, da ste dovolj dobri, je prav to vaša priložnost, da se tudi vaše ime pojavi med potopisnimi pisci.

Nina Kogej piše svoj popotniški blog, ima potopisna predavanja in svoja doživetja deli v popotniških reportažah, ki jih objavlja v različnih tiskanih medijih. Leta 2012 je postala tudi članica uredniškega odbora pri prvi slovenski popotniški reviji Svet in Ljudje, kjer ima svojo stalno mesečno rubriko.

Več o Nini Kogej na strani www.nina-potuje.com ali na FB strani