Izlet na dlani

Popotniški nasveti

Zadnje čase prebiram popotniške bloge, ki dajejo nasvete drugim popotnikom. Omenjajo kako privarčevati na poti, kako spakirati svojo prtljago, s kakšnimi prevoznimi sredstvi se je najbolje prevažati naokoli in kako kupiti ugodne letalske karte. Seveda se strinjam, da so tovrstni napotki dobrodošli in da se tudi jaz iz njih vedno naučim kaj novega, a mislim, da velikokrat pozabljajo na res nekaj najosnovnejših »pravil«, s katerimi se sreča prav vsak, ki zapusti svoje domače gnezdece.


STRATEGIJA


Ko izberemo destinacijo, smo vsi na trnih in vsi bi radi videli vse. A žal je večina nas omejena s časom, zato je v prvi vrsti nujna dobra strategija – plan, ki ga v grobem najlažje naredimo že doma. Načrtovanje se naj začne kar z vprašanjem: »Kaj nas zanima in koliko financ imamo?«

Nekateri so za zgodovino, drugi za festivale, tretji bi radi žurali, spet drugi poležavali na plažah. Če vsaj približno veste, kaj bi od potovanja radi dobili, boste namreč že zelo hitro lahko črtali določene kraje, ki ne ustrezajo vašim željam in zmožnostim, pa čeprav bodo drugi trdili, da tega nikakor ne gre izpustiti. Žal nikoli ne moremo videti vsega pa čeprav se v isto državo vedno znova vračamo. Sicer pa, ni ravno to tisto, kar nas na potovanju najbolj privlači?


VENERA IN MARS


Mislim, da se je že skoraj vsak od nas kdaj spoznal z mislijo znane knjige: »Ženske so z Venere, moški pa iz Marsa«. Žal se velikokrat s podobnim vprašanjem soočim tudi na svojih potovanjih, ko iz mojega popotniškega načina potovanja opazujem druge tuje obiskovalce. Nemalokrat se zdi, da bi z zgornjo mislijo lahko opisali tuje obiskovalce, za katere se zdi, da so včasih res iz drugega planeta. To sicer predvsem velja za tiste tuje »raziskovalce«, ki jih iz njihovih hotelskih rezortov z avtobusi pripeljejo do turistične znamenitosti in jim vodniki dajo nekaj minut prosto, da bodo doživeli državo.

“Pomešajo” se z domačini, katerim ni prav nič jasno, ko zagledajo te čudne obiskovalce, ki zaradi nespoštovanja njihove kulture resnično izgledajo, kot da so iz Marsa. Predvsem to pride do izraza v državah z islamsko vero, ko so domačinke na ulicah zavite v rute in nosijo ohlapne tunike, mimo pa švigne kakšna poskočna mladenka v “hot” hlačkah in z dekoltejem, ki nosi njeno oprsje na pladnju. In potem se prav ti obiskovalci pritožujejo, kako nespoštljivi so bili domačini do njih, hkrati pa se niti malce ne zavedajo, da so tisti nespoštljivi prav oni sami.

Tudi to poletje bo mnogo ljudi obiskalo bližnje države, kot so Turčija, Tunizija, Maroko, Egipt, Jordanija. Čeprav so tam vajeni tujih turistov, vsem polagam na srce, naj se vendarle pozanimajo, kam potujejo in pokažejo malce spoštljivosti. Konec koncev, spoštovanje in zavedanje med kakšno kulturo si se znašel velikokrat prinese več prednosti in to ni le spoštovanje domačinov.

In še zanimivost: Če boste ženske v islamskih državah hodile po ulicah z mokrimi lasmi, bodo to moški razumeli, kot da ste se ravnokar z nekom ljubili.


BODITE FIT


Tukaj ne mislim, da morate izgledati kot manekeni ali nekdo, ki večina svojega prostega časa namenja športu, ampak zgolj to, da kondicijsko niste ravno na dnu lestvice. Ne le da je to dobro, če ste ljubitelj trekingov, ki se jih ponavadi na potovanju ne manjka. Da ste »fit« pomaga tudi pri utrujenosti, ki vam jo lahko povzročijo dolge in naporne poti z lokalnimi prevoznimi sredstvi in (pre)natrpan urnik. Velikokrat se zgodi, da vam ravno zaradi utrujenosti pade odpornost in se lahko pojavi kakšna neprijetna zdravstvena težava. Če bo vaše telo »močno« bo imelo tudi več moči za premagovanje takšnih nevšečnosti.


ODPRITE OČI


Včasih se mi zdi, da nekateri ljudje po svetu hodijo s povsem zaprtimi očmi. To ne velja le za tiste, daleč stran od doma, ampak tudi za tiste, ki ostajajo doma. Za prekrasne motive ni potrebno odpotovati nekam daleč od doma, v države tretjega sveta. Povsem dovolj je že to, da odpremo svoje oči in se z zanimanjem podamo skozi vrata našega doma.

Sama naše oči primerjam kar z okni, saj so le-ta lahko na široko odprta ali popolnoma zaprta. Prav po teh zaprto/odprtih »oknih« pa se ločijo tudi ljudje. Pravim popotnikom nedvomno pripadajo široko odprte oči – okna, s katerimi opazijo tudi tiste “skrite” stvari, ki so rezervirane le za najbolj radovedne… Potem so tu turisti, katerih oči so po večini le delno odprte, saj na svoji poti ne vidijo vseh lepot, podrobnosti in malenkosti, ki delajo svet tako zelo raznolik. Nato pa so tu še tisti, ki imajo svoje oči popolnoma zaprte, saj ni važno kje so in kaj počnejo ter so za vse lepote okoli njih slepi.

Kakšna škoda za vse tiste, ki ne vidijo lepot, ki jih obdajajo. No ja, sicer pa skozi zaprta okna tako ali tako ne vedo, kaj vse zamujajo.
Ne pustite, da bi bila vaša okna zaprta. Odprite jih široko in svojim očem vsak dan znova podarite darila, ki nam jih brezplačno ponuja naš svet, doma ali na tujem.

 


ETIČNO RAVNANJE


Vsi naj bi vedeli, kaj je prav in kaj narobe, zato ne bom utrujala z osnovnim obnašanjem, ampak se bom posvetila raje etiki pri beleženju spominov –  pri fotografiranju. Poznamo namreč ljudstva, ki se zaradi svojega verovanja in prepričanja ne pustijo in nočejo fotografirati. To lahko za marsikoga predstavlja slabo voljo, ko pa je tisti naguban starec, z dolgo sivo brado tako noro fotogeničen. Se pri tem, ko se obrne stran ali nazorno pokaže, da noče vaše »pozornosti« zgolj namrščite in naredite hitro eno fotko »na skrivaj«, ki na koncu tako ali tako ni dobra?

Tisti ki se pač ne želijo fotografirati se nočejo in pika. Prav je, da se takšno odločitev spoštuje. Le kako bi bilo vam, ko bi sedeli s prijatelji na kavi sredi Ljubljane in bi vam na vsake nekaj minut nekdo pomolil fotoaparat pred nos? Na koncu zaradi tega ne bomo imeli nič manj spominov in fotografij, saj se tudi med tistimi ljudstvi, ki se ne želijo fotografirati, najdejo takšni, ki s tem nimajo problemov. Na koncu se celo izkažejo za prave pozerje.


NASMEHI IN PRIJAZNOST


Nikoli ne bom pozabila indijske deklice iz majhnega kraja,s katero sva si kljub temu, da nisva spregovorili niti besedice, izmenjali široke nasmehe, ki so meni v tistem trenutku polepšali ne le dan, temveč celo potovanje. Po nekaj dneh sem ugotovila, da se je tako počutila tudi ona. Nekega večera sem se namreč sprehajala po eni izmed tamkajšnjih ulic, ko me je zagledala. Hitro sem ji pomahala, a je deklica takoj potem že stekla v neko drugo ulico. Mislila sem, da je kaj narobe, potem pa se čez minutko na ulici prikaže s svojo mamo in majhnim bratcem. Vsa ponosna je kazala name, v smislu: “Poglej mami, tam je tista belka!” Pomaham, se nasmejim in pokimam njeni mami in v njenih temnih očeh, so se prikazale iskrice, ki so krasile njen širok nasmeh.

Včasih je resnično potrebno tako malo, da nekomu polepšamo dan. Zato nikar ne pozabite, da topel nasmeh odpira vrata mnogo možnostim, čeprav se včasih zdi, da v našem zahodnem svetu namesto smeha preveliko ljudi za dosego želja in ciljev uporablja žal le še osorno besedo…


Nina Kogej piše svoj popotniški blog, ima potopisna predavanja in svoja doživetja deli v popotniških reportažah, ki jih objavlja v različnih tiskanih medijih. Leta 2012 je postala tudi članica uredniškega odbora pri prvi slovenski popotniški reviji Svet in Ljudje, kjer ima svojo stalno mesečno rubriko.

Več o Nini Kogej na strani www.nina-potuje.com ali na FB strani


Avatar

Nina Kogej

Nina Kogej piše svoj popotniški blog, ima potopisna predavanja in svoja doživetja deli v popotniških reportažah, ki jih objavlja v različnih tiskanih medijih. Leta 2012 je postala tudi članica uredniškega odbora pri prvi slovenski popotniški reviji Svet in Ljudje, kjer ima svojo stalno mesečno rubriko.

Dodaj komentar


This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Your Header Sidebar area is currently empty. Hurry up and add some widgets.